Selektivni mutizem: pot iz tišine

Selektivni mutizem: pot iz tišine

Kaj je selektivni mutizem?

Selektivni mutizem je redka in kompleksna anksiozna motnja, kjer otroci zaradi hudih občutkov tesnobe ne zmorejo verbalne komunikacije v specifičnih socialnih situacijah. Ti otroci brez težav komunicirajo doma oz. v prostorih, ki so jim poznani, ter ob ljudeh, ob katerih se počutijo varno in sproščeno. Kadar pa se znajdejo v situaciji, v kateri se ne počutijo varno in sproščeno, jih preplavi globok strah. Zaradi povečanega strahu in tesnobe ne zmorejo spregovoriti, četudi bi si želeli. Strah ohromi njihovo telo in zakrčijo se jim mišice grla, zato ne morejo spregovoriti in ostanejo v tišini. Okolica pogosto na njihovo tišino reagira s povečano željo po komunikaciji. Kadar okolica od njih pričakuje govor, to otroci doživijo kot izrazito tesnobno situacijo. Čutijo tesnobo, strah, izpostavljenost, nemoč in najraje bi se skrili. Pri tem se lahko povsem zaprejo in zavračajo vsako pobudo po komunikaciji, vse dokler niso ponovno v prostoru, kjer se počutijo domače ali ob ljudeh, ob katerih se sprostijo. Takrat govorijo povsem normalno in mnogi starši povedo, da so njihovi otroci doma prave »klepetulje«.

Selektivni mutizem je zelo redka motnja, ki prizadene manj kot 1% otrok in je pogostejša pri deklicah. Kaže se preko kriterijev, kot so:

  • otrok ne govori v specifičnih situacijah (npr. kadar je v vrtcu ali šoli), čeprav normalno govori v drugih situacijah (npr. doma);
  • motnja vpliva na šolsko uspešnost, delovno uspešnost in sposobnost vzpostavljanja socialne komunikacije;
  • čas trajanja je vsaj mesec dni (pri čemer se ne upošteva prvi mesec novega šolskega obdobja);
  • motnja ni povezana s pomanjkanjem znanja jezika, ki ga govori okolica;
  • motnja ni posledica govorne napake (jecljanje) in se ne pojavlja kot del druge motnje (avtizem).

Vzroki za pojav selektivnega mutizma niso povsem pojasnjeni. Najverjetneje gre za preplet različnih dejavnikov. Med njih sodijo tudi dedni. Starši otrok s selektivnim mutizmom so lahko bolj nagnjeni k tesnobnem odzivanju in pogosto poročajo o tem, da so kot otroci bili tudi sami izrazito sramežljivi, mirni in redkobesedni. Pogosto se spominjajo tudi, da je imel kdo od staršev ali članov razširjene družine podobne osebnostne značilnosti. Tesnobno odzivanje se lahko prenaša iz generacije v generacijo.  Poleg dednih vzrokov in družinskega okolja lahko vzroke najdemo tudi v socialni fobiji, saj je otroka strah določenih socialnih interakcij. Strah ga je, da se bo pred drugimi osramotil in ponižal. Pogosto se napačno domneva, da je selektivni mutizem povezan s travmatičnim doživetjem. Kadar otrok doživi hudo travmo, lahko povsem preneha govoriti, vendar je prenehanje govora takrat vsesplošno (vedno in povsod), za selektivni mutizem pa vemo, da je to tesnobna motnja, vezana na specifični prostor in ljudi.

Starši pogosto ne slutijo razsežnosti selektivnega mutizma pri otroku, dokler ta ne prične hoditi v vrtec ali šolo. Prostori in osebe, ki so otroku novi in nepoznani, povzročijo izrazite občutke tesnobe, zato najpogosteje ne zmore spregovoriti z vzgojitelji, učitelji ali sovrstniki, čeprav si globoko v sebi to želi. Takrat otrok dobi »prazen izraz« na obrazu, molči, strmi v prazno in se izogiba očesnemu stiku, njegovo telo lahko povsem zamrzne (kar izhaja iz obrambnega odziva njegovih možganov oz. amigdale, kjer je center za strah) ter zavrača tudi neverbalne oblike sporazumevanja. Socialne spretnosti oz. otrokova sposobnost vzpostavljanja odnosov je močno okrnjena, kar ga lahko vodi v socialno izolacijo. V šoli ali vrtcu lahko prične zavračati hrano ali ima težave z odhodom na stranišče, ker ne upa prositi za dovoljenje za izhod iz učilnice. Otrok je lahko tudi senzorično zelo občutljiv (npr. motijo ga različni zvoki, dotiki, svetloba).

Selektivni mutizem ni povečana sramežljivost, plahost ali boječnost. Prav tako otrok ne želi s svojo tišino kljubovati odraslim ali na ta način manipulirati. Selektivni mutizem ni zavestna, namerna izbira otroka. Še manj je moč pričakovati, da bo minil sam po sebi ali da jo ga otrok prerasel, saj gre za tesnobno motnjo, ki lahko brez ustreznih oblik pomoči otroku povzroči veliko škodo tako na izobraževalnem kot socialnem področju. Otroci lahko več let ostanejo v tišini, zato je ustrezna pomoč staršev, učiteljev in drugih strokovnjakov, ključna.

Da bi lahko ustrezno pomagali, se je potrebno o selektivnem mutizmu izobraziti, saj lahko z napačnim pristopom utrjujemo tesnobno zanko, v kateri so ti otroci ujeti.

Ko smo v stiku z otrokom s selektivnim mutizmom

Tu so osnovni koraki, ki jih moramo upoštevati, kadar smo v stiku z otrokom s selektivnim mutizmom:

  • Ne vzpostavljajte očesnega stika takoj na začetku, ko otroka srečate. Tako ga zaščitite pred občutkom izpostavljenosti in strahu. Raje ustvarite sproščeno in zabavno vzdušje. Smisel za humor vedno pride prav.
  • Ne postavljate otroku odprtih vprašanj ali z njim govorite o govorjenju (npr. » Zakaj pa ne govoriš, ti je muca snedla jezik?«) in ne pričakujte, da bo otrok kaj povedal. Taka vprašanja in komentarji so neprimerni, saj otroku močno povečajo tesnobo in strah. Ker se otrok  s temi občutji ne zna spopasti drugače, molči. Namesto vprašanj otroku raje opisujte situacijo in z njim delite svoja občutja in razmišljanja ali na kakšen drug način spodbudite neverbalno komunikacijo (kimanje, kazanje s prstom);
  • Zagotovite otroku, da mu z vami ne bo potrebno govoriti, če tega ne želi. Da pa lahko vedno spregovori z vami, če si bo kdaj to zaželel ter da je vajin cilj predvsem to, da se skupaj zabavata. Tako zagotovilo otroka razbremeni in usmeri na zabavo. Preko zabave in igre pa se lahko otrok tako sprosti, da bo nekoč z vami lahko spregovoril. Ko otrok z vami spregovori, se obnašajte, kot da se ni nič zgodilo. Dodatna pozornost, kot je npr. začudenje, navdušenje ali hvaljenje, bi otroka izpostavilo in naredilo tesnobnega.
  • Ne bodite užaljeni, prizadeti ali razočarani, če otrok zavrača komunikacijo. V to so všteti tudi vljudnostni pozdravi. Otrok ni nevljuden ali slabo vzgojen, če vas ne pozdravi nazaj. Otrokovo molčečnost ne vzemite osebno, ampak mu raje na nevsiljiv in zabaven način spodbudite željo, da se vam približa. Otroci s selektivnim mutizmom potrebujejo več časa, da naredijo male korake pri vzpostavljanju odnosa. Bodite potrpežljivi, pozitivno naravnani in ne hitite. Pozorni bodite tudi na male korake napredka in iz njih črpajte moč za naprej;
  • Ne obsojajte, krivite ali zavračajte otroka. Otrok potrebuje vašo pomoč in vi mu lahko pomagate.

Poleg osnovnih korakov je tu še nekaj praktičnih nasvetov za starše, druge družinske člane in učitelje.

Nasveti za starše in ostale družinske člane

  • naj sprejmejo in imajo radi svojega otroka takega, kot je. Je lep, vreden in dragocen, selektivni mutizem pa je le motnja, ki jo bo ob ustrezni pomoči lahko presegel, zato naj ohranjajo upanje. Če bodo verjeli v svojega otroka, bo tudi on verjel vase;
  • starši naj otroku ponudijo varno, ljubeče in sproščeno okolje, kjer bo lahko gradil pozitivno samozavest;
  • starša naj složno pomagata otroku;
  • starši naj otroka spodbudijo k različnim aktivnostim, ki ga veselijo, organizirajo lahko tudi druženje s sošolci na domu (če je to tudi otrokova želja) in poskrbijo, da se otrok s svojimi sošolci druži tudi med poletnimi počitnicami. Če se z otrokom udeležijo kakšne aktivnosti, pa naj tja pridejo med prvimi, saj to daje otroku občutek nadzora nad situacijo in zmanjša njegov strah;
  • starši naj na otroka ne pritiskajo, naj govori oz. kdaj bo začel govoriti, ga kaznujejo zaradi tišine ali ignorirajo. Prav tako naj poskrbijo, da nanj ne bodo pritiskali tudi drugi ljudje. Otroka naj pred tako izpostavitvijo zaščitijo tako, da pomagajo širiti znanje o selektivnem mutizmu tako med sorodnike, prijatelje in učitelje;
  • starši naj skrbijo za svoje dobro počutje. Če so tudi sami nagnjeni k strahovom in tesnobi, njihovo čustveno stanje zaznava in izraža tudi otrok. Kadar se starši znotraj sebe težko pomirijo, naj poiščejo strokovno pomoč. S tem bodo pomagali tudi otroku, da se bo lažje soočil s svojimi strahovi.

Predlogi za učitelje

Tudi učitelji se znajdejo pred posebnim izzivom, kadar je med njihovimi učenci otrok, ki se ne zmore sporazumevati tako kot ostali otroci. Osnovni koraki za učitelje so tako izobraževanje o selektivnem mutizmu, prilagajanje učnih metod otrokovim potrebam ter vzpostavljanje varnega in sočutnega odnosa z otrokom.

Ključna naloga za učitelje in strokovnih delavcev šole je, da otroku pomagajo zmanjšati tesnobo. Ustvarjanje varnega, toplega, sproščenega in prijetnega okolja je bistveno. Dobro je, da se najprej učitelj znotraj sebe razbremeni pritiska, da mora otrok ob njem spregovoriti. Kadar otrok ob njem ne govori, lahko učitelj čuti nemoč, tesnobo, jezo ali občutek nesposobnosti. Učiteljem pri tem pomaga zavedanje, da si otrok globoko v sebi želi govoriti, vendar ga je preveč strah in tega ne zmore, ter da mu lahko najbolje pomagajo prav tako, da ustvarijo okolje, ki je varno, sproščeno, razbremenjeno vsake tesnobe in pritiska.

Taka razbremenitev blagodejno vpliva tudi na otroka. Učitelj naj otroku že na začetku pove, da mu ni  potrebno govoriti, če tega sam ne bo želel, da pa bi učitelj vseeno želel sporazumevati z njim in da če bo kdaj želel kaj povedati, bo tudi v redu. Prav tako naj otroku zagotovi, da je najpomembneje, da skupaj uživata in se zabavata, če pa učitelj uporabi še malo smisla za humor, bo to otroka sprostilo še bolj. Tako zagotovilo v otroku sprosti napetost ter pomaga narediti prvi korak pri ustvarjanju varne povezanosti med otrokom in učiteljem. Učitelj naj otroku ne postavlja vprašanj, saj nanje otrok ne zmore odgovoriti. Namesto tega naj učitelj opisuje situacijo in deli svoje občutke (kot bi učitelj spraševal samega sebe, namesto otroka), nato pa počaka v sproščeni, odprti in podpirajoči drži nekaj sekund (do 10), če bi otrok želel kaj dodati. Če bo otrok želel kaj povedati, za to potrebuje malo več časa. Če pa ničesar ne reče, lahko učitelj poda odgovor ali navodilo, povezano z neverbalno komunikacijo (kimanje, kazanje s prstom in podobno). Ko se bo otrok počutil dovolj varno in sproščeno, bo tem navodilom pričel slediti in učitelj ga lahko pohvali za dobro delo.

Obstaja kopica iger, ki jih učitelj ali strokovni delavec šole lahko izvaja skupaj z otrokom. Bistveni element dela je ZABAVA. Le preko igre, zabave in sproščenega vzdušja se lahko pokaže napredek! Otroci s selektivnim mutizmom najlažje napredujejo tako, da se govor preko zabavne igre »prelomi« na majhne delčke (npr. oponašanje živalskih glasov, kateremu sledi govorjenje črk ali zlogov, nato povezovanje črk v besede, in še kasneje povezovanje črk v stavke itd, pri čemer se vedno preveri, da otrok »obvlada« že prej osvojeni korak). Majhni koraki, narejeni tako, da se otrok pri tem zabava, so najučinkovitejša pomoč.

Tu je še nekaj praktičnih navodil za učitelja:

  • ob prvem kontaktu z otrokom, ko se otrok in učitelj spoznavata, naj učitelj otroka ne gleda direktno v oči, saj to v otroku vzbuja občutek izpostavljenosti in tesnobe, naj pa otroku da občutek, da ga je opazil. Očesni stik naj z otrokom vzpostavlja postopoma in po občutku, sledi naj otrokovemu tempu;
  • otroka naj posadi na rob razreda in ne v sredino učilnice, saj otroku to prebudi občutek, da je v središču pozornosti, kar mu povzroča tesnobo. Cilj učiteljev je, da pomagajo otroku tesnobo zmanjšati tudi tako, da mu omogočijo neverbalno komunikacijo, npr. preko kimanja, kazanja s prstom, skupaj z otrokom lahko ustvarijo kartice, na katerih piše DA, NE ali WC, kar bo olajšalo sporazumevanje. Otroka naj nikoli ne izpostavljajo pred celim razredom. Učitelj si lahko pred ali po pouku za otroka vzame nekaj dodatnih skupnih minut za poglabljanje varnega odnosa;
  • obisk učitelja na domu je priporočljiv, saj otrok učitelja lažje poveže z domom, kjer se počuti varno in kjer lahko sproščeno govori, ter z šolskim prostorom, kjer čuti tesnobo. Učitelj tako deluje kot »most« med domom in šolo ter tako pomaga širiti varnost tudi izven domačega okolja. Seveda je obisk potrebno uskladiti glede na otrokove želje; če bi otroku obisk povzročil dodatno tesnobo, se ga preloži na bolj primeren čas;
  • vsi, ki prihajajo z otrokom v stik, tako učitelji, strokovni delavci, sošolci, kuharji in drugi, naj se izobrazijo glede osnovnih korakov pravilnega pristopanja, da ne bodo po nepotrebnem otroku zastavljali vprašanj, pričakovali odgovore, bili prizadeti, ko jih ne bodo dobili (vključujoč tudi vljudnostne pozdrave) ali otroka kako drugače izpostavljali. Učitelj naj otrokovim sošolcem razumljivo pojasni, kaj je selektivni mutizem ter doda še nekaj navodil (npr. da se s tem otrokom ne pogovarjajo o govorjenju ter naj se, če bo kdaj z njimi spregovoril, obnašajo povsem normalno, kot da se ni nič zgodilo). Hkrati je pomembno, da učitelj otroku pomaga, da je aktivno vključen v interakcije oz. medsebojne odnose ter da pri tem navezuje prijateljstva;
  • prehod v novo šolsko leto je lahko za otroka stresen. Zamenja se prostor (nova učilnica) ter oseba (nov učitelj), kar otroku navadno tesnobo poveča. Zato je pomembno, da otrok novo učiteljico spozna že prej (pred začetkom novega šolskega leta) na način, ki je naraven, »naključen« in sproščujoč. Tako se spoznavanje z novim učiteljem in učilnico razbije v majhne, bolj obvladljive korake. Majhni, obvladljivi koraki pa so za otroka manj strašljivi, prilagajanje na spremembe pa hitrejše in spodbudnejše;
  • dobro sodelovanje med starši, učitelji, strokovnimi delavci in terapevti je v največjo otrokovo korist;
  • delo s selektivnim mutizmom zahteva svoj čas in potrpežljivost, otrok pa veliko pozitivne spodbude in sočutja.

Otroci s selektivnim mutizmom so otroci tako kot vsi ostali. Potrebujejo le nekaj učinkovite dodatne pomoči, ki jim pomaga pregnati notranje strahove. Ko učitelji, strokovni delavci in terapevti prvič slišijo otrokov glas, starši pa vidijo, kako otrok uspešno napreduje, je to neprecenljiv občutek.

Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka
Center za terapevtsko pomoč odraslim, mladostnikom in otrokom
031 272 787

info@alenkalanz.si
www.alenkalanz.si

Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 4.7]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor