Zakaj dojenček joka? Pusti ga, naj joka.

Če mati kar naprej posluša nasvete drugih ljudi in prezre jok svojega dojenčka, se nikdar ne bo naučila zaupati sebi in svojemu otroku. (Dr. Sears)

Ko jokamo mi, pričakujemo, da tisti, ki mu je mar za nas, vpraša, zakaj jokamo.

Ko joka nekdo, ki ga imamo radi, odrasla oseba, bomo naredili vse, kar lahko, da izvemo, kaj ji je, da ji pomagamo, da se izvleče iz svojega “sranja”.

Ko nekdo joka, sočustvujemo z njim in mu poskušamo pomagati.

https://flic.kr/p/tHqM1X
foto: erizof/flickr

Ko pa joka dojenček ali majhen otrok?

Si nekateri mislijo:

Kakšna drama. Kakšno dretje. Kakšna sirena. Nič mu ni. Nesramen je in samo išče pozornost. Dojenčkov oz. otrokov jok nas moti.

“Tiho! Ne morem te več poslušati! Dovolj!”

A ta joka še močneje.

In mi moramo biti zadovoljni, dokler joka.

Kajti dokler joka, ima še upanje. Še vedno verjame, da je možnost, da nas prikliče. Še vedno mu nismo zlomili duha.

Kajti za majhne otroke, še zlasti za dojenčke, je jok edini način komunikacije, s katero sporoča, da je nekaj narobe.

Mi, vsemogočni starši. Od katerih je odvisno vse. Njihovo dobro počutje in njihovo življenje. Otrok ve, da je njegovo življenje v naših rokah in ko joka, nas prosi za milost.

In mi mu rečemo, naj utihne. Naj se kontrolira. Od njega pričakujemo, da povsem obvladuje svoje obnašanje, medtem ko niti mi odrasli tega ne zmoremo.

Zapremo vrata in ga pustimo, da joka.

https://flic.kr/p/6ADcjU
foto: Kona Gallagher/flickr

Zakaj dojenček ali majhen otrok sploh joka? Kaj nam govori?

  • Mama, bojim se.
  • Ne vem, kje sem.
  • V glavi se mi vrti od svetlobe, od barve, od glasov, od teme.
  • Še vedno ne poznam te sobe.
  • Posteljnina je hladna in grozna.
  • Plenička je vroča in me žuli.
  • Mama, objemi me, samo objemi me.
  • Boli me, ker rastem.
  • Boli me, ko kakam.
  • Mama, drži me, občutek imam, da padam.
  • Če greš, lahko umrem od lakote. Lahko me kdo ukrade. Ali me pojejo volkovi.

Morda se nam bo to zdelo noro, vendar otrokovo vztrajanje, da bi bil poleg vas, mu evolucijsko gledano rešuje življenje.

  • Imej me v bližini; če te ne slišim dihati, ne vem, če bom jaz zmogel dihati.
  • Mama, oče! Moja rešitelja, moje življenje; edino upanje in edina pot.

A mi se ne odzivamo.

“Pusti ga, naj joka.”

Zdaj že vemo, da dojenčka ne moremo razvaditi.

https://flic.kr/p/fEnAQ1
foto: Valentina Yachichurova/flickr

Kaj  otroka s tem, da ga pustimo jokati, naučimo?

Ne, na tak način ga ne boste naučili, da se bo zanašal nase. Tega ni sposoben. Nima “aplikcije” za to. Dobesedno mu manjka del možganov, da bi lahko bil tega sposoben. Pričakovati od dojenčka, da sam sebe potolaži, je enako kot pričakovati od njega, da se podpiše.

Naučimo ga, da se ne more zanesti niti na koga drugega. Da je sam na svetu. Da mu nihče noče pomagati. Pustili smo ga samega, zapustili smo ga.  Prepuščen je na milost in nemilost usodi.

Naučimo ga, da ga nimamo dovolj radi, da bi mu pomagali.

Naučimo ga, da je neljubljen in sam.

Da nam ni všeč. Da ni dopadljiv in da zato ne more biti nikomur všeč. Še posebej takrat, ko je vznemirjen. Da ga imamo radi pogojno, samo takrat, ko moramo zadovoljevati njegove osnovne potrebe. V pogojni ljubezni ni ljubezni. Pogojna ljubezen so laž, farsa, igra.

In otrok v najboljšem primeru vodi dvoje življenj, tisto pravo, ki se mu dogaja in ki ga doživlja, in tisto drugo, v preobleki, za starše – za občinstvo.

Že zelo zgodaj smo ga začeli učiti igre, pretvarjanja in hinavščine.

Če njegovih občutkov ne bomo spoštovali, je čisto naravno, da jih bo otrok želel pred nami skrivati; večji kot bodo, več čustev in občutkov bodo pred nami skrili. Si to želimo?

Otrok postane to, kar mu ponujamo; ponotranji naša dejanja do njega med celotnim odraščanjem in tako se bo obnašal do sebe tudi, ko odraste. Glas starša postane glas vesti.

Zato če želimo naučiti otroka, da se zanaša nase, moramo biti njegova opora.

Vir: zmajka.wordpress.com

Razbijmo dva najpogostejša mita!

Jok je dober za pljuča

Teorija brez kakršne koli strokovne osnove. Zdravi otroci, ki ne jokajo, imajo prav tako razvita pljuča kot tisti, ki jokajo.

“Pusti ga, naj joka, če ne, ga boš razvadila!”

Nekateri zelo “pametno” delijo okoli nasvete staršem, naj pustijo dojenčka jokati, dokler ne zaspi, saj drugače obstaja nevarnost, da ga boste razvadili. NEUMNOST! Pazite se takšnih nasvetov in se jih poskušajte izogniti. Pa ne samo starši, tudi kakšni strokovnjaki v materinskih šolah še dandanes svetujejo bodočim staršem, naj otroka, ki joka, položijo v posteljico, zaprejo vrata in odidejo čim dlje stran, navijejo muziko, da ne bi slišali jokati otroka. Žalostno!

Objemite in poljubite ga, bodite poleg, dajte mu vedeti, da ste tam vedno, ko vas potrebuje. To je ena najboljših in najbogatejših popotnic za življenje, ki jih otrok lahko dobi od vas.

Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 3.7]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor