Vzgojiteljica – najlepši poklic na svetu

Vzgojiteljica - najlepši poklic na svetu

Piše Barbara Škerlec, dipl. vzgojiteljica in pedagoginja montessori

Moje ime je Barbara. Svoj poklic opravljam že 13 let. Lahko bi vam z eno besedo povedala, kaj je moje delo, a bi si verjetno narisali napačno predstavo – tako kot sem si jo jaz, ko sem se odločala za ta poklic.

Moj delovnik je na prvi pogled zelo privlačen. Na delovnem mestu sem od ponedeljka do petka, večino časa v dopoldanskem času. Vikende preživljam doma. Fizično. A z mislimi sem na delu ves čas. Popoldan, med vikendom, na počitnicah. Ko grem v trgovino, ne morem iz svoje kože, niti ko doma pospravljam, ne. Moje delo je zelo dinamično in niti slučajno enolično. Verjetno opravljam delo, kjer 8 ur mine najhitreje na svetu.

Moje predstave o bodočem poklicu so bile v času šolanja precej drugačne. Tudi ko je šel moj študij že proti koncu, se nisem zavedala, kako zahtevno in odgovorno delo me čaka. Danes, trinajst let kasneje, po vseh dodatnih izobraževanjih, po vsej prebrani literaturi in osebnih izkušnjah, lahko rečem, da vem, kaj delam in hkrati vem, da se bom učila še vse življenje. Vem tudi, kdo so in bodo moji najboljši, najbolj dosledni in najbolj pravični učitelji. Otroci.

Ja, sem vzgojiteljica v vrtcu. Moja glavna naloga je – morda se bo slišalo malce nenavadno – zadovoljevanje otrokovih potreb. Potreb – ne želja. Otrokovih potreb – ne potreb staršev in družbe. Naj vam pojasnim:

Potreba po hrani: Ta se pogosto razlikuje od želje po hrani. Moja naloga je, da otrokom na primeren način predstavim zdravo hrano, da jim pomagam, da si, seveda svoji starosti primerno, čimbolj samostojno pripravijo pogrinjke in jih naučim bontona, ki k temu pritiče. Prav tako je moja naloga, da jih spodbudim, da okušajo neznane okuse in jim dovolim, da jim nekaj ni všeč. Sliši se preprosto, pa ni. V skupini je od 12 do 24 otrok. Vsak iz drugačne družine, vsak z drugačnim temperamentom in vsak z drugačnimi izkušnjami.

Potreba po počitku: Ko se spomnim svojih dni v vrtcu, me kar zmrazi, če pomislim na počitek. To niso bili prijetni občutki. Na srečo so danes pogledi na spanje v vrtcu povsem drugačni. Toliko kot je otrok, toliko imamo različnih potreb po počitku. Toda pogledi so včasih premalo. Potrebno je veliko organizacije, prostorskih in kadrovskih pogojev, da lahko zagotovimo to, kar otroci potrebujejo. Vsak vrtec se tega loteva drugače. V mojem vrtcu otroci, ki potrebujejo počitek, počivajo skupaj z najmlajšimi, ostali pa se igrajo v drugem prostoru. A to še ni vse. Nekdo potrebuje temen prostor, drugega je teme strah. Nekoga ne motijo vrstniki, drugi potrebuje svoj kotiček, nekdo doma zaspi le v naročju mamice, drugi v vozičku, tretji ob poslušanju pravljice. Nekdo potrebuje pleničko, drugi igračko. Nekdo raje zaspi sam, nekaj drugih potrebuje našo bližino. Včasih je prava umetnost, kako razvrstiti ležalnike, da bo šlo.

Potreba po ljubezni, varnosti in spoštovanju: Otroci med tednom večino budnih ur preživijo v vrtcu. Vsi potrebujejo našo ljubezen, spoštovanje in občutek varnosti. Tisti, ki so jokavi, in tisti, ki so junaški. Tisti, ki mirno sedijo v kotu, in tisti, ki jih je poln prostor. Tisti, ki so nam simpatični, in tisti, ki nam niso. Tisti »pridni« in tisti »ki nam pijejo kri«. Vsi. Vseh 12 do 24. Misija nemogoče? Skorajda. Pa saj jih imamo radi. A izkazovati ljubezen nekomu, ki nikoli ne spoštuje pravil in dogovorov, ni tako preprosto. Tega te fakulteta ne nauči.

Potreba po gibanju: Imamo jo vsi. Nekateri večjo, drugi manjšo. Nekatere je potrebno spodbujati, ker zaradi takšnih in drugačnih razlogov ne zmorejo, si ne upajo, drugim je potrebno nuditi dodatne možnosti, saj jim je to, kar je na voljo, premalo. Nekateri potrebujejo gibanje ZDAJ, nekateri bodo lahko počakali. Poznati je treba gibalni razvoj predšolskega otroka ter poskrbeti, da je zanimivo in varno. Doma se nam pri enem ali dveh otrocih zgodi, da se kdo poškoduje. Si lahko predstavljate, kako je to v skupini 24 otrok? In ko se zgodi, je tukaj najprej vodstvo, ki nas sprašuje, kaj, zakaj in kako in že so tu starši, ki zahtevajo, da se njihovemu otroku nič ne zgodi. Pa so poškodbe najbolj normalen del življenja.

Potreba po učenju: Verjetno se nam zdi to malce nenavadno, a tako je. Vsi smo se rodili z neverjetno željo po učenju in raziskovanju. Žal smo odraščali v okolju, ki je to našo potrebo zatrlo in učenje naredilo neprijetno. Moja naloga je, da to željo in potrebo pri otrocih ohranjam in krepim. Kako? Tako, da zelo dobro poznam otroke, da točno vem, česa so zmožni in jim pripravim takšne dejavnosti, ki jih potrebujejo. Toda v skupini je 12 do 24 otrok. Kako za vsakega točno vedeti, kaj potrebuje? To zahteva veliko znanja, dobro opazovanje in iznajdljivost. Hvaležna sem Mariji Montessori, ki jo zadnja leta spoznavam, da je pred stotimi leti razvila svojo metodo. Od nje sem se naučila, kako opazovati, kako prepoznati otrokove potrebe. Naučila sem se, kako pripraviti materiale, s katerimi bo lahko otrok razvijal določeno spretnost ali usvajal nova znanja in hkrati gradil svojo osebnost. Naučila sem se, kako to narediti, ko imaš skupino otrok različne starosti in različnih potreb. Naučila sem se tudi, kako to narediti z največjim možnim spoštovanjem do otrok.

Potreba po igri: Pravzaprav bi to potrebo lahko priključila k zgornji. Igra in učenje sta namreč tesno povezana. Otroci se učijo preko igre – zato se včasih naključnemu mimoidočemu zazdi, da se vzgojiteljice v vrtcu le igramo. Pa ni čisto tako. Vzgojitelji in vzgojiteljice zelo dobro vemo, s kakšno igro se česa naučiti. Kako se naučimo prijazno pozdraviti, ko vstopimo v trgovino, ali kako se naučiti, da se Zemlja vrti. Kako se naučiti sprejemati poraze in kako reševati konflikte. Kako ugotoviti, kaj je simetrija in kako si zapomniti letne čase …

Potreba po umiku: V vrtcu nas je veliko, zato je pri nas vedno živahno. A vsi imamo kdaj potrebo, da se umaknemo, da smo sami s seboj. Le kako? Vzgojitelji in vzgojiteljice se včasih prelevimo v arhitekte in igralnico preuredimo tako, da v njej pripravimo razne kotičke, med drugim tudi mirni kotiček – in seveda, da nato zagotovimo, da kotiček služi svojemu namenu in se ne spremeni v tajni oddelek skupine otrok.

Potreba po občutku, da sem nekaj posebnega: To je ena od potreb, ki jo Slovenci običajno ne doživljamo kot potrebo, ampak kot negativno lastnost posameznika. Pa ni tako. Vsi bi morali imeti občutek, da smo nekaj posebnega, unikatnega. To ne pomeni, da smo boljši od drugih. Ne. To pomeni le, da smo takšni, kot smo, najboljši. Kako to doseči? Otroka je potrebno opaziti. Otroku moramo dovoliti, da dela napake. Z otrokom se veselimo njegovih uspehov. Ni preprosto. Napake imajo negativne posledice – ni jih lahko sprejeti in ne obsojati. Opaziti vsakega posameznika v veliki skupini je zelo zahtevno.

Še bi lahko naštevala, a seznam potreb je predolg za tole pisanje. Ni preprosto prepoznati potreb posameznika in ni jih preprosto ločiti od njegovih želja. Ni se lahko znebiti predsodkov in ni lahko strokovno ravnati, ko v tebi gorijo čustva. In ni preprosto zadovoljevati potreb celi skupini tako različnih otrok.

Zadovoljevanje otroških potreb pa seveda ni edina stvar, ki jih kot vzgojiteljica počnem.

Pogovarjam se s starši, načrtujem dejavnosti v dopoldanskem času in popoldanske aktivnosti. S sodelavko, ki je z mano v skupini, se dogovarjam in snujem načrte. Pripravljam roditeljske sestanke in pogovorne ure. Z otroki vadimo za nastope in načrtujemo izlete. Pišem dnevnik in svoje priprave. Pripravljam zapisnike, članke, poročila in razne evidence. Sedim na sestankih in berem knjige. Izobražujem se tako ali drugače skozi vse leto. Izdelujem igrače, obiskujem knjižnice. Piham buške, brišem solze in menjujem pleničke. Včasih sem frizerka, včasih mehanik, tu in tam sem fotograf, pa tudi bolničar. Vedno sem v vlogi svetovalke staršem, ki se v stiski obrnejo name. Večkrat ponoči ne spim, ker me skrbi ali pa snujem nove ideje. Preden doma karkoli zavržem, trikrat premislim, kako bi to lahko uporabila v vrtcu (ne boste verjeli – tudi stari, zarjaveli žeblji niso za v koš). Na družbenih omrežjih iščem nove ideje in na kavi s prijateljico klepetam o službi. Z družinskih počitnic in izletov prinesem samo spominke, ki mi bodo koristili v vrtcu. Nakup lepila za hčerko se konča s polno košaro stvari, ki jih »nujno« potrebujem za moje otroke v vrtcu.

Moje delo je zahtevno, naporno in zelo odgovorno. Pogosto delo vzgojiteljev ni spoštovano in cenjeno. A kljub temu ga ne bi zamenjala za nobeno drugo delo. Želela bi si manjše skupine otrok – pa ne zato, da bi imela manj dela, pač pa, da bi lahko otrokom dala to, kar potrebujejo. Želela bi si boljše pogoje dela – pa ne tako, da bi imela službeni telefon in tapeciran stol, pač pa tako, da bi lahko uresničila vse svoje ideje, kako dati otrokom največ. Želela bi si, da bi voditelji naše države uvideli, kako pomembno je, da z otroki, ki v prvih letih življenja skoraj v polnosti razvijejo svoje osebnosti, delajo le najbolj kvalificirani ljudje. Profesor zgodovine, ki je opravil prekvalifikacijo za pomočnika vzgojitelja, pač ni strokovnjak za predšolske otroke. Tako kot pediater ne more opravljati delo kirurga, čeprav prihaja iz iste fakultete. Želela bi si več razumevanja in spoštovanja. Kljub temu pa menim, da imam najlepši poklic na svetu. Neprecenljivo je opazovati, kako se otroci razvijajo, kako napredujejo in kako sta njihova vedoželjnost in ustvarjalnost še dokaj nedotaknjena. Če pa mi uspe v kakšnem otroku zanetiti tisto, kar je že skoraj ugasnilo – je to največje darilo.

Ocena:
[Skupaj: 12 povprečno: 4.6]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor