Kako otrokom pojasniti finance
Velikokrat slišimo, da so otroci zrcalo staršev; kaj pa, ko gre za odnos do denarja ali varčevanja? Dijaku Matevžu se kratko malo »fučka« za varčevanje, medtem ko Leya hodi v službo, tudi med tednom, denar pa pridno nalaga na kupček; kaj pravita mami obeh dijakov; naslednjič bomo preverili, kako se vzorci prenašajo iz roda v rod in kaj lahko storimo, da prekinemo začarani krog.
Sedemnajstletni dijakinji Leyi se varčevanje zdi potrebno, sploh ko si postaviš višje, dolgoročne cilje in če želiš v življenju uspeti. »Tako dobiš neko finančno podlago za projekte, ki bi jih rad uresničil,« razlaga. Leya nima žepnine. Denar si služi sama. »To se mi zdi zelo pomembno, saj se tako učim odgovornosti do dela, denarja, sebe. Tako si se prisiljen naučiti ravnati z denarjem. Če je ta podarjen, je to teže. Ko dobim plačilo, sem zelo dobre volje,« pojasnjuje. Dvakrat na teden po več ur dela na recepciji plesnega centra. »Zaslužim dovolj, da preživim skozi mesec. Uspe mi prihraniti približno polovico ali tri četrtine zaslužka, kar je med 50 in 80 evri na mesec,« pravi. Z denarjem si kupi malico, mesečno vozovnico za avtobus in kakšno obleko. Sicer pa varčuje za potovanje, morda za izpit za avto. Ponosno dodaja, da si je lani poleti s privarčevanim denarjem sama plačala počitnice na morju.
Varčujejo naj bogati
Matevž je 17-letnik, ki ne prejema žepnine, nad katero se sicer ne bi pritoževal. »Tudi tako shajam kar v redu,« pojasnjuje. Seveda mu kakšen evro občasno primaknejo starši, sicer bi bilo vse skupaj precej teže. Matevž se ne osredotoča na dolgoročne cilje in zanje tudi ne varčuje, saj se mu to ne zdi potrebno. »Denar ustvariš z delom in namenjen je temu, da ga porabiš, ne pa temu, da ga nekje pustiš, da stoji,« pojasnjuje svoj pogled na varčevanje. To se mu zdi pomembno in nujno le, ko ima človek veliko denarja. »Z majhnimi vsotami ne moreš privarčevati veliko,« razmišlja. Denar sicer porabi za prevoz, pijačo, zabave, kupi si tudi kakšno oblačilo. »Za to se mi zdi vredno zapraviti denar. Kupujem samo tisto, kar res potrebujem,« pravi. Matevž doda še načelo, ki ga vedno upošteva: »Nikoli ne porabim vsega, kar imam, ampak le toliko, kolikor potrebujem. Kar mi ostane, prihranim za naslednji večer, ko se grem zabavat s prijatelji.«
Vzgoja je pomembna
Z vzgojo se oblikuje tvoj odnos do denarja. Začneš se tudi zavedati, da ga lahko enkrat zmanjka in da ga nenazadnje začenjaš služiti tudi sam, razlaga Matevž. Leya meni, da otroci, ki jim je vse na pladnju ponujeno in se jim uresničijo vse želje, ne znajo ceniti stvari niti se ne morejo naučiti racionalnega ravnanja z denarjem. Takšnim otrokom je verjetno tudi teže dopovedati, da lahko denarja nekoč zmanjka, še meni. »Tega se sama zelo dobro zavedam in moja mama me je to dobro naučila,« pravi.
Največja lekcija, ki si jo bo mladenka zapomnila za vse življenje, je, da denarja nikoli ne posojaj človeku, ki mu ne zaupaš in za katerega nisi prepričan, ali ti ga bo sploh sposoben vrniti. Z Matevžem pa se tudi strinja, da se je pri nakupih vedno treba racionalno odločati in da si kupuješ res tisto, kar potrebuješ.
Leya, 17:
»Denar si služim sama z deloma na recepciji plesnega centra. To se mi zdi zelo pomembno, saj se tako učim odgovornosti do dela, denarja, sebe. Ko dobim plačilo, sem zelo dobre volje. Tako si se prisiljen naučiti ravnanja z denarjem. Teže je, če ti je ta podarjen.«
Leyina mama:
»Že od majhnega hčeri svetujem, a bolj kot to se mi zdi pomembno, da jo tudi sama s svojim zgledom učim pravilnega in odgovornega odnosa do denarja.«
Matevž, 17:
»Nikoli ne porabim vsega, kar imam, ampak le toliko, kot potrebujem. Kar mi ostane, si prihranim za naslednji večer, ko se grem zabavat s prijatelji.«
Matevževa mama:
»Otroku je treba že dovolj zgodaj predstaviti denar in ga naučiti ravnanja z njim. Ne smemo ga siliti, prilagajati se moramo glede na njegov odziv. Otroku vedno predstavim načrte, kako bom smotrno porabila denar, in tako ga učim, da se tudi sam podobno odloča, za kaj je denar pametno porabiti in za kaj ne.«
Kaj pravita mami?
Vzgoja močno vpliva na otroka tudi na področju financ, je prepričana Leyina mama. S svojo vzgojo želi doseči, da bo njena hči odgovorna, srečna, zanesljiva, uspešna in samostojna. »Mislim, da mi to uspeva,« še ponosno dodaja. Zdi se ji pomembno, da sama s svojim zgledom hčerko uči, kako zgraditi pravilen in odgovoren odnos do denarja.
Matevževa mama se strinja in meni, da je treba otroku že dovolj zgodaj predstaviti denar in ga naučiti ravnanja z njim. »Otroka ne smemo siliti, prilagajati se moramo glede na njegov odziv,« opozarja. Pravi še, da sinu vedno predstavi načrte, kako bo smotrno porabila denar, in ga prek tega uči, da se tudi sam podobno odloča, za kaj je denar pametno porabiti in za kaj ne.
Drugačne osebnosti
Zdi se, da imata mami podobno vzgojo, a kot vidimo, mladostnika različno dojemata varčevanje. »Otroci so tabula rasa – torej nepopisan list. Kakršne vrednote v zvezi z denarjem jim bo predstavilo okolje, takšne bodo bolj ali manj prevzeli in razvijali sami. Vse je torej odvisno od staršev, skrbnikov, učiteljev in drugih, ki bodo tovrstne vzorce prenesli na otroka,« meni Samo Lubej, osebni finančni svetovalec iz Finančnega centra. Z njim se strinja tudi Veronika Seles, doktorica psihoterapije: »Otroci so del sistema, v katerem živijo. Opazujejo nas ne glede na starost in zrelost. Zato so vsakodnevno življenje, komunikacija med starši, življenjski slog, vrednote tisto, kar otroci ponotranjijo in posledično živijo.« Najbolj pomembno je, da starši v praksi živijo to, kar govorijo, in ne pričakujejo od otrok nečesa, česar sami ne počnejo in ne upoštevajo, še opozarja.
Te sledi, ki jih starši, velikokrat nezavedno, puščajo, otroci pa jim sledijo, jih ponotranjijo in posnemajo, imenujemo denarni zapis. Bogataši so grdi, nepošteni, veliko denarja ni mogoče zaslužiti pošteno, ne moremo si privoščiti tega ali onega … – to je nekaj primerov, ki jih morda otroci slišijo od staršev, in takšna prepričanja nesejo s sabo v svet odraslih.
S poštenim delom ne moreš obogateti?
»Očetova vzgoja je vsebovala močna slovenska prepričanja, da je treba za denar garati in da s poštenim delom ne moreš obogateti. Prav s tem sem imela potem precej dela, preden sem to prepričanje lahko opustila,« se spominja Iza Login, solastnica podjetja Outfit 7 in ena izmed najbogatejših Slovenk. Sicer poudarja, da je pri starših vedno občudovala spretnost upravljanja denarja, želela jim je biti podobna, nikoli pa ni bila razsipna, skopuška in stiskaška, dodaja. Kako torej spremeniti nekatera zgrešena, a zacementirana prepričanja naših staršev, ki smo jih tudi sami prevzeli? »Sprememba denarnega zapisa je proces, in ne dogodek, saj se svojih nezavednih prepričanj ne zavedamo, pa vendar je celotna naša realnost direktni odsev naših prepričanj. Treba jih je potegniti na plan, torej jih ozavestiti, in jih zamenjati s prepričanji, ki nam bodo koristila in nas podpirala skozi življenje. Pri tem si pomagamo z izobraževanjem. Tako jih bomo tudi avtomatsko predali svojim otrokom, ki nas vedno posnemajo,« pojasnjuje Tina Puncer. Kako se ti vzorci prenašajo iz roda v rod, prikazujemo na primerih. Preverite, morda se najdete v kateri izmed zgodb. Tina Puncer pa je poiskala rešitve, kako prekiniti začarani krog nekaterih praks, ki so lahko tudi škodljive.
Kaj o denarju ve štiriletna Ana
Velikokrat od staršev slišimo, da svojih otrok s finančnimi zadevami ne bodo začeli prehitro obremenjevati. V glavah pa si vseeno naslikajo podobe, da bodo otroci zrasli v samostojne, odgovorne osebe. Kako bodo lahko vse to postali, če jim ne ponudijo orodja – torej znanja, kako pametno ravnati z denarjem. Kdaj je torej pravi čas, da otroka o tem poučimo? Glede tega se mnenja strokovnjakov precej krešejo. A večina se nekako strinja, da naj bi to storili že v prvi triadi šolanja. »Začne pa se lahko že zelo zgodaj. Recimo pri dveh, treh letih z igrico zamenjave – jaz ti dam plišastega slona, ti meni avtomobil. To pomaga pri oblikovanju občutka za vrednost pa tudi spoznanja, da ne morejo imeti vsega zase, ampak da je treba deliti,« pa meni Lubej. In konkretno. Njegova hčerka Ana se je z denarjem, torej kovanci, srečala pri štirih letih. »Zlaga jih na kupčke oziroma na papir, kjer je narisana enaka podoba, jih šteje, zamenjuje glede na vrednost. Včasih se sama odloči, kaj si bo kupila. Ve na primer, da za 10 centov v pekarni dobi najmanjši rogljiček, na pošti pa žvečilko s sličico,« pravi Lubej. Seveda skrbni oče načrtuje tudi nadaljnje korake. »Naslednji bo izbira med alternativami različnih vrednosti, kar je že prva lekcija o varčevanju za izbrani cilj.«
Varčevanje, kaj je to?
Varčevanje sicer ni glavna lekcija v zvezi z denarjem, ki bi jo morali prenesti na otroke. Bolj pomemben je zdrav razvoj vrednot, ki bo otroku omogočil čim bolj zadovoljno in srečno življenje v svetu neomejenih možnosti in omejenih (finančnih) virov, meni Lubej. Vseeno pa z leti postajajo potrebe in želje otrok večje, tudi dražje. Recimo zaželijo si tablični računalnik, pametni telefon, izpit za avto … Če vaša denarnica takšnih stroškov ne zmore, lahko to izkoristite in otroka spodbudite k varčevanju.
Lubeju se zdi primerno, da otroci do svoje polnoletnosti varčujejo za bolj kratkoročne in srednjeročne cilje, kot so nakup kolesa, računalnika ali poletno šolanje v tujini. Za takšno varčevanje so primerni predvsem bančni depoziti. Za dolgoročne cilje, kot je študij ali popotnica za življenje, naj raje varčujejo starši, babice ali dedki na svojem računu in denar predajo otroku, ko je dovolj star ali ko ga bo resnično potreboval.
Prva lekcija – banka je trgovina
Kako torej začeti učiti svoje otroke o varčevanju? Ko je otrok starejši in za rojstne dneve in druge praznike sorodniki, starši primaknejo kakšen evro, je smiselno, da si odpre bančni račun za mlade. Gre za brezplačne račune, kar pomeni, da ni treba plačevati stroškov vodenja računa in drugih stroškov. »Glede na slovenske razmere je najbolj primerno, da za otrokov denar najprej skrbijo starši,« opozarja Lubej. Ko pa je dovolj zrel in malo več ve o matematiki in denarju, mu lahko odpremo čisto njegov bančni račun. To je približno pri 10 letih. A bančni račun morajo imeti starši pod budnim nadzorom, še dodaja. »Prva lekcija o banki mora biti, da je to trgovina kot vsaka druga in bančniki tam skrbijo predvsem za svoj račun oziroma za račun lastnikov banke,« razlaga Lubej.
Nikoli ni prepozno za vodenje evidence prihodkov in stroškov. Morda na začetku res ne bo veliko zapisanega, a gre za navado, ki mora otrokom zlesti pod kožo za čase, ko bo teh prihodkov in stroškov več. Vse skupaj si danes lahko olajšamo tudi z različnimi mobilnimi aplikacijami za vodenje osebnega proračuna.
Varčevanje odvrača od pregrešno dragih želja
Nekateri otroci so vajeni, da dobijo vse, in to takoj. Varčevanje je lahko dobra šola, da je za nekatere stvari potrebno odrekanje, tudi dolgoročno. S tem pa jih lahko tudi spodbudimo k bolj racionalni porabi prihrankov. Morda bodo po večletnem varčevanju in odrekanju spoznali, da ne potrebujejo recimo najdražjega telefona, tudi če je ta priljubljen. Dodajmo primer. Če bi si recimo Vid želeli kupiti iphone 5s, ki je ta hip med najstniki zelo priljubljen, bi morali zanj odšteti 739 evrov. Vid dobiva 50 evrov mesečne žepnine, uspe mu jih prihraniti 20. To pomeni, da bi moral dobra tri leta varčevati, če bi si ga želel kupiti samo s prihranki od žepnine. Seveda je to le teoretično. V treh letih bi na trg prišlo že veliko novih mobilnih naprav, saj se tehnologija vseskozi razvija, in ta model ne bi bil več moderen in s tem denarjem bi si najbrž kupil drugačnega, boljšega.
Zakaj se je finančnega izobraževanja za starše udeležila Marjetka Zaletelj Smolej?
»Na izobraževanja sem prihajala iz lastnega interesa, ker moje finančno znanje ni bilo ravno vzorno in da bom lahko pridobljeno znanje prenašala na svoje otroke. Zanima me namreč, kako pametno upravljati denar. Sama nisem ekonomistka, nimam finančnega znanja, stvari mi niso najbolj jasne. Konkretno – vem, da so na banki nizke obrestne mere in da od tega, da imam denar na banki, ne bo veliko. Torej so vzajemni skladi bolj donosni, a kaj, ko potem nimaš pojma, v kateri sklad bi vložil, saj ti jih predstavijo ogromno. Ker so skladi bolj tvegani, se za takšno obliko mogoče sploh ne odločiš. Zdaj mi je pa že bolj jasno, vem, na kaj moram paziti, kako primerjati, kaj moram vprašati in sem veliko bolj suverena.«
- Kako otrokom pojasniti finance - 18. 12. 2018
- Kako poiskati poletno varstvo za otroka in ne bankrotirati - 3. 6. 2018
- Ste v stresu zaradi denarja? Recite temu stop - 13. 5. 2018