Afera kot vrh ledene gore, prevzemanje odgovornosti zanjo in zdravljenje

Noben izhod se ne zgodi čez noč. Tudi afera ne. Sama na afero gledam kot na vrh ledene gore. Ko se s pari pogovarjam o aferi, vedno pogledamo v obdobje nekaj let pred afero. Kaj se je v odnosu dogajalo takrat: ali so bile kakšne velike spremembe, izzivi, večji projekti; gremo čez vsa pomembna področja: finance, zdravje, širša družina, služba, prosti čas, socialna mreža, … Iščem področja, ki so partnerja povezovala in tista, ki so morda prispevala k razpokam v partnerskem odnosu.

Kot sem že napisala, je afera vrh ledene gore, pod njo pa so lahko skriti tako veliki kamni kot mali kamenčki. Veliki kamni so večji mejniki, ki so botrovali razpokam, kot so npr.: rojstvo otroka, menjava službe, smrt v družini, selitev, brezposelnost, splav, ….

Mali kamenčki so čisto vsakdanje stvari, ki pa enemu ali drugemu niso všeč, ga motijo, frustrirajo, kot so npr.: način obešanja perila, zamujanje, odsotnost čustev, obedovanje v dnevni sobi, ton pogovora, nepospravljeni čevlji, nezanimanje, izogibanje spolnosti, … Težko si predstavljamo, da imajo lahko tako težo, vendar se pod njimi skrivajo nezadovoljene potrebe po slišanosti, upoštevanosti, pomembnosti, razumljenosti, sprejetosti, povezanosti, varnosti, živosti, …

Te potrebe se skrivajo tudi v ozadju velikih kamnov, pravzaprav se skrivajo za vsakim izhodom. Potrebe, ki niso zadovoljene v odnosu, lahko začnemo zadovoljevati izven odnosa. Ni pa vsako zadovoljevanje potreb izhod. Svojo potrebo po sprejetosti lahko zadovoljim s prijateljico na sprehodu, potrebo po živosti z obiskom adrenalinskega parka, potrebo po vrednosti z novim projektom, potrebo po pripadnosti z otroci, … Šele ko na dolgi rok čas raje preživljam s prijateljico kot z možem, je to izhod.

Prevzemanje odgovornosti pri aferi

Zdravljenje afere se lahko začne, ko par spozna, da ga je njun stari odnos pripeljal do afere. Zato je zdravilno raziskati, zakaj se je afera zgodila? In biti odprt za pravo, iskreno resnico.

Pogosto v zvezi z aferami slišimo: »Ta je kriv, ta je varal.« Sama namesto o krivdi raje govorim in raziskujem odgovornost.

Odgovornost za stanje v odnosu nosita oba partnerja. Vsak od njiju ima del odgovornosti za to, da je kakovost odnosa taka, kot je. To pomeni, da prispevata oba. In to približno pol – pol.

Nekaj primerov:

1. ona se v odnosu ni čutila pomembno in je raje bila ves čas z otroci, on ni imel občutka vrednosti in je bil cele dneve v službi.

2. Ona se ni čutila sprejeta in je svojo bolečino skušala potlačiti s hrano ali alkoholom, on se ni počutil upoštevanega in se je popolnoma umaknil.

3. Ona se ni počutila ljubljene in je ves svoj prosti čas namenila prostovoljstvu, on se ni počutil živ in je kockal.

V paru mora vsak prevzeti svoj del odgovornosti za odnos. V zgornjih primerih je bila

1. njena odgovornost in s tem njen prispevek za slab odnos to, da je bila ves čas z otroci, da je bila z njimi pravzaprav prekomerno. Njegov pa, da je služba vedno imela prednost pred družino.

2. Zaradi alkohola je bila ona pogosto omamljena ali polna občutkov krivde in sramu in je zato še bolj bežala iz odnosa, on se je raje čisto distanciral kot da bi se zaradi nezmožnosti priti do nje vedno znova počutil neupoštevan.

3. Njen del odgovornosti je to, da se je zaradi občutka neljubljenosti prekomerno razdajala prostovoljstvu, njegov, da je s kockanjem ne samo ogrožal njun odnos, temveč tudi finančno stanje družine.

Odgovornost za dogajanje v aferi,  za to kaj se je godilo, koliko časa je trajalo, kdo je bil vpleten, kdo vse je vedel, kje se je dogajalo, … pa nosi zgolj partner, ki je prevaral.

Zdravljenje afere

Afera je lahko katalizator pozitivnih sprememb, vendar moramo biti pri zdravljenju res odkriti – predvsem sami s seboj. Spopasti se moramo s svojimi negativnimi obrambnimi strategijami, se srečati s svojim bog/boj odzivom in začeti spreminjati nekatere odzive pri samem sebi. Oborožiti se morata z ogromno potrpljenja, kajti zdravljenje bo trajalo najmanj 2 leti. V nadaljevanju pišem zgolj o prvih stopnicah na poti zdravljenja.

Reševanje odnosa se po odkritju/priznanju afere začne s zapiranjem izhoda. Ta, ki je varal, mora prekiniti s drugo osebo, kajti se šele takrat energija lahko usmeri v odnos. V fazi zaljubljenosti pa je to zelo težko narediti.

Prevarani partner ima običajno kup vprašanj glede afere in pravico ima vedeti marsikaj, vendar je preveč detajlov za odnos lahko škodljivih (npr. detajli glede spolnosti niso zdravilni za odnos). Prevarani mora sam sebe pošteno vprašati: »Kaj resnično želim vedeti?«

Pomembno je vprašati in dobiti odgovore na določena vprašanja. Ta, ki je varal, naj na vprašanja čim bolj iskreno in odkrito odgovori. Predlagam pa, da si določita, kolikokrat na teden in koliko časa se bosta o tem pogovarjala, saj se drugače mnogi pari zapletejo v sledeč vzorec: prevarani zaradi vse jeze, bolečine, izgube zaupanja, sramu, … želi ves čas razčiščevati zato včasih tudi pritiska, obtožuje; ta, ki je varal, pa zaradi občutka krivde želi s tem čim prej zaključiti, zato ni čisto iskren, se opravičuje in se izogiba kakršnemu koli pogovoru.

Bolj kot bo ta, ki je varal, iskren, prej bo prevarani pomirjen. Vedno pa prevarani vsaj nekajkrat želi in potrebuje odgovore na ista vprašanja.

Naslednja stopnička je, da upata biti iskrena in prevzeti svoj del odgovornosti za stanje v odnosu pred afero. Pripravljena morata biti slišati resnico o sebi, o partnerju in razmerju, ki bo pogosto za enega ali drugega težka in vsaj za čas takega pogovora morata biti pripravljena in zmožna na stran dati škodljiva emocionalna vedenja, ki ne spodbujajo iskrene in odkrite komunikacije (npr., žaljivke, kopanje po preteklosti, .. nespoštljiv govor).

Še ena stopnička je razumeti partnerja. Zares razumeti (to ne pomeni, da se morate s tem strinjati): tako prevarani tistega, ki je varal, kot obratno.