Česa je starša danes strah?

Česa je starša danes strah?

Piše Ana Bešter Bertoncelj

Starše je danes strah mnogih stvari. In to je postalo del vsakodnevnega življenja na način, da se tega niti ne zavedajo več. Česa je starša danes strah?

Da bo otrok padel, zato mu skorajda ne dovoli, da teče, pleza, skače. Da bo otrok dobil kakšno nalezljivo bolezen, zato se izogibajo vseh priložnosti, kjer bi se to lahko zgodilo. Da bi lahko dobil klopa, zato skorajda ne hodijo z otroki več v gozd. Da bo imel strgane hlače in buško na čelu, zato zahtevajo, da v vrtcu hodijo na sprehod večinoma le še po asfaltnih cesticah, kadar je lepo vreme. Da bo otroku kdo rekel kar koli neprijaznega, zato neprestano bedijo nad tem, s kom se otrok druži in kaj vse do njega pride. Vse je fuj, bljak, ne, ne smeš, ne moreš, ne in ne.

Včasih smo se cele popoldneve igrali pred blokom, plezali po drevesih, hodili v gozd in se tako ali drugače vse sami zmenili med seboj (otroci med seboj). Ko se pogovarjam z mamami, prevladuje občutek, da je danes svet nevaren, da na nas na vsakem koraku preži nekaj strašnega. Pa se včasih vprašam, ali je temu res tako? Ali je danes svet res bolj nevaren, bolj krut in bolj neprijazen do naših otrok, ali pa je tak le občutek, ker vse novice hitro in tako udarno pridejo do nas. Iz vsake najmanjše stvari, naredimo tako dramo. Nič več ni več razpona med tem, kaj je varno, kaj nevarno in predvsem kaj vse je še med tema dvema skrajnostnima.

Seveda, ker se prodajajo skrajnosti. Samo tisto, kar je nevarno, ampak res nevarno, se prodaja. Ne želim podcenjevati bolezni, še manj poškodb, ampak tudi to, da se vsega izogibamo, ima svojo ceno. Otroci so vedno manj motorični, kar ima en cel kup posledic, ki na prvi pogled niso vidne. Gibanje telesa je neposredno povezano z delovanjem in razvojem možganov. Pa ne le to, vedno več otrok ima vedenjske težave, težave s koncentracijo, govorne težave in še in še.

Če žival vzamete iz narave in jo zaprete v kletko, se bo zelo kmalu na to odzvala s spremembo vedenja. Otrok ne zapiramo v kletke, ampak če pogledamo, kako se je življenje spremenilo v zadnjih 50-ih letih, pa je morda čas, da začnemo na situacijo gledati širše. Otroci (kljub temu, da so vrtci in šole lepo urejene, mnoge moderno opremljene, da takšnih oblik šolanja v preteklosti nismo poznali), kar eno tretjino svojega časa preživijo V zaprtih prostorih vrtca ali šole. Vzgojiteljice se sicer trudijo in otroke vozijo na sprehod (največkrat ne v gozd, ampak v ravni vrsti na sprehod), vendar še vedno so otroci v povprečju od osmih ur kar šest ur V vrtcu ali šoli. Kadar je mraz, dež, sneg, … je ta odstotek še višji. V večini vrtcev je v skupini tudi do 24 otrok v majhni igralnici. Preveč dražljajev, preveč vsega, …

Zakaj se potem čudite, če so otroci nemirni, imajo vedenjske težave, nimajo koncentracije, ogromno jih je »označenih«, da so hiperaktivni in podobno. Včasih je treba le videti širšo sliko, razmišljati s svojo glavo in sešteti, dva plus dva.

Kolumna je bila objavljena tudi v reviji Lady.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj

Latest posts by Ana Bešter Bertoncelj (see all)

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor