Dovoli mi izkušati

Ravnokar smo se vrnili z dopusta. Koliko priložnosti za nove izkušnje, za nova čutenja, za nova spoznanja. Otroci so se namakali v poživljajočem morju, zidali gradove iz namočene mivke v peskovniku, v zraku je bilo znova in znova čutiti slan vetrc, ki ti je polnil pljuča. Na vsakem koraku je bilo polno otrok, željnih vseh teh in drugih novih izkušenj.

Dovoli mi izkušati

Piše: Ana Bešter Bertoncelj

Moj mlajši sin, ki je star dobro leto in pol, me vsak dan ponovno uči, kar sem znala kot otrok. Uči me biti tukaj in zdaj in uči me čutenja. Neverjetno sposobnost imajo ti mali junaki, kako zbrano in zares prisotno lahko v peskovniku premikajo kup mivke in pri tem ustvarjajo svoje umetnije. »Brm, brm, … ču,ču,ču, …«, se sliši, ko vozi sem in tja zdaj mali traktor, drugič pa namišljeno vozilo, kot da bi bilo zares tam. Prav nič ga ne zmoti, le sem in tja pogleda naokrog, če sem blizu in če še kaj ujame njegovo zanimanje.

Neštetokrat se ujamem, kako bi mu rada ponudila kakšno igračo in mu pokazala, kako se lahko igra. Ker še ne zna. Ker je še majhen. Rada bi mu pokazala, kako naj kaj naredi, ker hočem biti dobra mama. In kadar mi uspe, da počakam in najprej z radovednostjo pogledam, kaj dela, kmalu ugotovim, da tega ne potrebuje, ker ima tako kot vsak otrok, tudi on neverjetno bujno domišljijo in v njegovem svetu se že vse dogaja. Vendar drugače, kot v mojem. V njegovem svetu že izkuša, že preizkuša, že čuti mivko med prsti in povsod, kamor se mu je prilepila na kožo, mokro od slanega morja …

Kar naenkrat se dvigne in skuša splezati na igrala. »Ne tam. Nisi še dovolj velik.«, mu hočem reči. Pa se ujamem in si rečem, pa poglejmo, kako se bo lotil tega podviga. Izbere zavito kovinsko spiralo, po kateri je prej plezal starejši brat. »Uf …« si mislim, »ta bo pa težka!« In dvigne najprej eno roko, nato drugo nogo, pa spet eno roko in spet drugo nogo. Stojim zraven kot opora, najprej ga podprem za noge. Ko se ustavi in išče pot, ga počakam, nato ga pritisnem na največji prst na nogi, ker tam potrebuje oporo, da se dvigne. Potem mu primem prste na rokah, da se trdneje zgrabi za kovino, nato ga ujamem, ker se skoraj spusti …. In vendar mu z mojo pomočjo uspe. »Bravo Dan!« Pride na vrh, se spusti po toboganu in priteče spet na spiralo. »ŠE ENKRAT!« govorijo njegove velike temnorjave oči. In sva šla. Še stokrat. In zdaj zmore. Sam. Jaz sem tam le še varnostna mreža, ki ga čuva, če omahne. Kakšna čudovita izkušnja. Za oba.

Kolumna je bila objavljena tudi v reviji Lady.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj

Latest posts by Ana Bešter Bertoncelj (see all)

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor