Kdaj nas preplavijo tesnoba, zaskrbljenost in strah?

Kdaj nas preplavijo tesnoba, zaskrbljenost in strah?

Naši možgani so neke vrste čarovnik. Čustveno se ne odzivamo vedno na resnične dogodke, ampak tudi na dogodke, ki jih skozi domišljijo pričarajo naši možgani. Kaj vse takrat počnemo? Živo si predstavljamo neprijetne dogodke, ki se šele bodo zgodili, predvidevamo, analiziramo, premlevamo brez konca (»Kaj če …«), zamišljamo si najbolj črne scenarije.

Pri svojem delu s starši se pogosto srečujem z mamicami, ki so zelo zaskrbljene zaradi otrokove šole. Kadar smo zaskrbljeni, premlevamo in premlevamo, že sedaj, ko je otrok v osnovni šoli, nas skrbi, kaj bo, če ne bo naredil srednje šole, saj že zdaj nič ne dela. Šola poteka na daljavo in našemu se čisto nič ne da. Ves dan igra igrice in visi na Snapu.

Premlevanje se nam največkrat dogaja, kadar počnemo kakšno čisto rutinsko stvar. To pa seveda vpliva na naše počutje in razpoloženje. Kako pa lahko spremenimo svoje počutje? Tako, da spremenimo to, kar počnemo. Poiščemo dejavnosti, ki so za nas bodisi prijetne ali koristne.

Pri omejevanju zgoraj naštetih miselnih procesov nam lahko pomagajo različne tehnike. Lahko se osredotočimo na majhne korake, ki peljejo k rešitvi problema. Komu drugemu morda bolj ustrezajo tehnike čuječnosti, s katerimi se lahko naučimo, kako sprejemati neprijetna čustva. Kadar za vsako ceno poskušamo najti mir in prijetna čustva, samo povečujemo nemir in tesnobo. Ko začutite nemir, si najprej dovolite čutiti to, kar čutite, dajte si dovoljenje, da občutite nemir. Takoj, ko boste neprijetno čustvo sprejeli, se bo začelo spreminjati v mir. V tem je bistvo sprejemanja in predaje.

Svoje skrbi zapišite na list papirja, tudi na ta način lahko vzpostavite odmik od svojih čustev in dovolite, da jih zagledate v drugačni luči.

Naučimo se uživati v lepem, sončnem dnevu, opazujmo barve v naravi, uživajmo v okusu vroče čokolade ali v okusnem obroku. V raziskavah so dokazali, da te, na videz preproste in samoumevne stvari bistveno prispevajo k občutku, da nam je dobro. Ko gremo na sprehod ali v trgovino, ogovorimo neznane ljudi, poklepetajmo z blagajničarko, s poštarjem, ki prinese pošiljko. Ta naključna dejanja prijaznosti, pomoč drugim in dobrota, hvaležnost za vse, kar kljub epidemiji še vedno imamo, pa sočutje do sebe in drugače mislečih … vse to nam bo pomagalo, da bo naše življenje dobro.

Življenje v obdobju pandemije je nedvomno za večino ljudi zelo zahtevno. Za starše in za otroke. Otroci in mnogi starši so ostali doma, težko je. Še posebej v tistih družinah, kjer porabijo večino prostega časa za učenje. Vsake toliko je dobro, da se ustavimo, naredimo nekaj dobrega zase, si napolnimo baterije. Ko poskrbimo zase, lahko v resnici naredimo nekaj dobrega tudi za naše najbližje. Dobro je, da se zavedamo, da tisto, čemur posvečamo svojo pozornost na nek način raste in se povečuje. Če večino dneva posvetimo svojim skrbem, bomo opažali vedno več negativnih situacij okoli sebe.

Prav je, da se znamo umiriti in sprostiti. Otrokom lahko učinkovito pomagamo pri učenju samo takrat, ko smo umirjeni in imamo dovolj energije. Če v nekem trenutku čutite, da tega ne zmorete, se raje umaknite. Povejte, da potrebujete nekaj minut zase. Svet se zaradi ene domače naloge ali snovi, ki se je otrok ni naučil, ne bo podrl. Namesto pridig in retoričnih vprašanj otroka povabimo, da nam pove kaj več o svoji težavi. Kaj je zanj najtežje pri določenem predmetu ali nalogi? Tudi če se z otrokovim pogledom na stvar ne strinjate, ga poslušajte. Tako bo bolj pripravljen sodelovati z vami, kot če ves čas posluša pridige o tem, kako je len in kako iz njega nikoli nič ne bo.

Po mojem mnenju je za vse nas, ki smo starši, ne glede na starost naših otrok, vzgoja vedno tudi priložnost za osebno rast. Skupaj z otrokom se učimo, spreminjamo in rastemo kot osebnosti.

O odnosu z otrokom in o pomenu odnosa za motivacijo govorim tudi v knjigi Moj otrok je brihten, samo učiti se mu ne da.  Ko otroci čutijo, da jim je dobro, se primerno obnašajo.

Kako jim pomagamo, da se bodo dobro počutili? Tako, da sprejmemo njihova čustva. Otroci, predvsem najstniki ne marajo, da jim govorimo, kaj naj čutijo, kako naj razmišljajo.

Kako pa lahko pomagamo predvsem mlajšim učencem in učencem s specifičnimi ali splošnimi učnimi težavami?

Razdelite opravila in naloge na majhne in obvladljive dele.

Zmanjšajte količino nalog in jo nadomestite z večjo kakovostjo. To deluje motivacijsko. Če ima celo stran matematičnih nalog ali stavkov, vprašanj, mu dajte celo stran, vendar mu povejte, naj naredi vsako drugo ali vsako tretjo nalogo ali vprašanje.  Pri teh nalogah naj se res potrudi, potem mu ostalih danes ne bo treba narediti. Če je površen pri pisanju, ga motivirajte s tem, da prepiše manj besedila, tega pa pravilno.

Če vsako jutro vi in vaši otroci dan začnete tako, da greste skoraj takoj iz postelje pred računalnik, boste imeli veliko manj energije, manj boste produktivni, kot če se »odpravite« v šolo in v službo. Pojdite na čisto kratek sprehod okoli hiše ali bloka. To bo pospešilo krvni obtok, možganom pa boste pomagali, da se bodo lažje koncentrirali.

Ko si vzamete odmor, vmes ne brskajte za slabimi novicami na spletu in družbenih omrežjih. V tem času pokličite prijateljico ali prijatelja, poklepetajte. Povezanost z drugimi človeškimi bitji dejansko pomaga pri zmanjševanju stresa.

Privoščite si čim več dnevne svetlobe. Svoj računalnik postavite v bližino okna, pojdite na kratek sprehod, dokler je še svetlo.

Virus, ki živi med nami, ni prinesel nujno samo slabih stvari. Podaril nam je čas, da stopimo v stik s seboj, izboljšamo odnose z najbližjimi, pustimo za seboj  hitenje in stres vsakdanjika. Pred kratkim, sem slišala nekoga, ki je rekel: »Saj letos sploh ne bo božiča!« Ob tej izjavi sem se res zamislila. Kaj nam pomenijo prazniki? Je to res samo letanje po nakupovalnih centrih in druženje ob pijači? Ne, nikakor. Božič je čas za družino, za povezovanje, mir in hvaležnost.

Morda boste rekli, vse lepo in prav, ampak kaj pa v tistih družinah, kjer je bilo že prej težko. Res je, vsi ljudje nimajo dovolj virov za zadovoljno življenje. Vsak pa ima v sebi lastne vire, ki jih lahko uporabi, da nekaj spremeni v svojem življenju. In to ni enostavno. Še posebej v časih, ki jih doživljamo kot krizo, je pomembno samo to, kakšen človek smo. Ali znamo samo biti?

Manja Kristanc

Manja Kristanc

Manja Kristanc

Sem mama, žena, pedagoginja in andragoginja, specializantka psihoterapije, smer Transakcijska analiza, coach nevrolingvističnega programiranja, direktorica Zavoda Manja360, samostojno in aktivno učenje, avtorica knjige Moj otrok je brihten, samo učiti se mu ne da in soavtorica knjige Lepi, bogati in srečni... Razumem, kakšna vprašanja in skrbi se podijo po glavi in srcu staršev. Obenem vem tudi to, da šolsko obdobje in puberteta prineseta v družino prav posebne skrbi in težave. Zato z veseljem pomagam vsem, ki imajo težave v šoli, preglavice z vzgojo otroka, težave v medosebnih odnosih. Obiščite me tudi na moji spletni strani Manja360.si ali na Facebooku.
Manja Kristanc
Ocena:
[Skupaj: 5 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Manja Kristanc

Manja Kristanc

Sem mama, žena, pedagoginja in andragoginja, specializantka psihoterapije, smer Transakcijska analiza, coach nevrolingvističnega programiranja, direktorica Zavoda Manja360, samostojno in aktivno učenje, avtorica knjige Moj otrok je brihten, samo učiti se mu ne da in soavtorica knjige Lepi, bogati in srečni... Razumem, kakšna vprašanja in skrbi se podijo po glavi in srcu staršev. Obenem vem tudi to, da šolsko obdobje in puberteta prineseta v družino prav posebne skrbi in težave. Zato z veseljem pomagam vsem, ki imajo težave v šoli, preglavice z vzgojo otroka, težave v medosebnih odnosih. Obiščite me tudi na moji spletni strani Manja360.si ali na Facebooku.

Dodaj odgovor