Pet pozitivnih dolgoročnih učinkov, ki nam jih prinaša materinstvo

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Pet pozitivnih dolgoročnih učinkov, ki nam jih prinaša materinstvo

Naučiti se novih materinskih spretnosti terja čas, potrpežljivost in vajo – pa naj imamo dojenčka, trmoglavega malčka ali uporniškega najstnika.

Razumljivo je, da nam na začetku marsikaj ni takoj jasno. A k sreči nas je narava dobro opremila – z »bebi možgani«. Gre za stanje oziroma proces v naših možganih, o katerem sem že pisala, ki podpira naše hitro učenje, hkrati pa nas opremi s sposobnostmi, ki nam jih ne da nobena šola, in ki niso nujna kvaliteta samo v naših materinskih izzivih, pač pa tudi na drugih področjih življenja, vključno s poklicnim razvojem. »Bebi možgani« nam namreč prinašajo dolgoročne pozitivne učinke.

In kakšni so ti dolgoročni pozitivni učinki?

V knjigi The Mommy Brain – How motherhood makes us smarter (Kako nas materinstvo naredi bolj pametne) avtorica Katherine Ellison raziskuje in pojasnjuje, kako nas materinstvo naredi bolj pametne (angleško: smart). To besedo ne pojmuje v smislu, na primer, sposobnosti množenja dvomestnih številk na pamet, pač pa kot kot tako vrsto pametnosti (sama to razumem bolj kot brihtnost), ki se izraža skozi pet pozitivnih dolgoročnih učinkov, ki nam jih prinaša “baby brain” (“bebi možgani”).

Teh pet učinkov je:

    • okrepljena percepcija,
    • učinkovitost,
    • motiviranost
    • čustvena inteligenca
    • odpornost

Pa si poglejmo vsakega od teh učinkov podrobneje.

Povečana sposobnost zaznavanja

Eden od učinkov sprememb v možganih, ki se zgodi z materinstvom je tudi ojačanje naših čutov – vonj, slušna in vizualna zaznava in dotik.

Že v nosečnosti smo naenkrat bolj občutljive na vonjave (bolje jih zaznavamo, a hkrati nekaterih vonjev tudi ne prenašamo več dobro). Vonj je eden od ključnih elementov povezovanja med mamo in otročkom, zato je za mamo zelo pomembno, da se ji okrepi ta čut. Pa tudi to, da znamo hitro preko vonja prepoznati, da, na primer, neka hrana ni v redu, je lahko ključno za preživetje našega otročka. Tudi naše slušno zaznavanje se spremeni, čeprav ne tako močno kot zaznavanje vonja. Po porodu našo pozornost zbudi vsak najmanjši šum, med več glasovi dojenčkov prepoznamo glas našega otroka in sčasoma tudi različne vzorce dojenčkovega joka.

Tudi kar zadeva vid, postanemo bolj “radarske”. Kar naenkrat se zdi, da imamo oči tudi na zadnjem delu glave in hitreje zaznavamo potencialno nevarnost v okolju, kar je bilo predvsem v preteklosti seveda zelo pomembno z vidika preživetja našega otročka. Neverjeten pa je tudi naš odziv na to, ko nam naš otroček zre v naše oči. V nobene oči namreč ne strmimo tako dolgo in globoko kot v oči našega otročka (kar je seveda spet ključno z vidika povezovanja mame in otroka).

In potem je tu še neverjetna moč dotika. Materine dlani, roke in oprsje, medtem ko doji in ljubkuje otroka, so prvo okolje komunikacije med mamo in otrokom. Sporazumevanje preko dotika je v neverbalnem času ključna, dotik dojenčka na mami pa dejansko stimulira mamine možgane. Več dotika, globlja vez. Potreba po dotiku nas spremlja skozi celo življenje in brez njega uvenemo kot rože brez vode.

Vse okrepljene sposobnosti zaznavanja, ki jih navajam zgoraj, nam ostanejo tudi še potem, ko naš malček odhlača dalje brez plenic.

Povečana učinkovitost

Vse mame poznamo situacijo, ko nam dete zaspi. Tiste dobre pol ure (ali k sreči več) znamo izkoristiti do popolnosti, v smislu, da takrat marsikaj postorimo. In ne glede na to, da nas skozi dan ves čas lahko kaj prekinja in moti, pa tudi naše spanje ni tam, kjer bi si želele, uspemo narediti kar veliko stvari. Okrepi pa se tudi naša sposobnost deljenega fokusa, kar nam omogoča t.i. multitasking (opravljanje več nalog hkrati).

Multitasking pa ne pomeni samo, da lahko delamo več nalog hkrati, pač pa, da znamo svojo pozornost usmeriti na tisto, kar je bistveno, da ignoriramo kar ni pomembno, da se znamo tudi časovno organizirati bolje in da v danem času uspemo opraviti veliko več. Ko je tvoj dan poln različnih izzivov in zahtev, je prav ta okrepljena sposobnost multitaskinga tista, ki ti pomaga, da znaš in zmoreš vse bolj spretno krmariti med njimi tako, da jih uspeš nasloviti in poskrbeti za vse, kar se znajde na tvojem seznamu.

In ko se vrnemo nazaj v službo, nam ta povečana sposobnost “multitaskanja” pride še kako prav. Dvom v učinkovitost (in pametnost) mam na delovnem mestu je tako povsem odveč. Spomnim se, ko sem še delala v odvetniški pisarni. Po drugem otroku sem pred odhodom iz pravnih voda nekaj časa delala polovično in takrat mislim, da sem bila dotlej daleč najbolj učinkovita na delovnem mestu kar pomnim.

Motiviranost

Ko enkrat postanemo mame, smo tudi bolj motivirane in ambiciozne, čeprav se to morda na prvo oko ne zdi resnično. Naša prizadevanja v življenju namreč stremijo k temu, da ponudimo kar najboljša izhodišča za prihodnost naših otrok, da bi se razvili čim bolje. Ustvarjamo si priložnosti, ko lahko dosežemo kaj več, da bi s tem omogočile več tudi našim otrokom. Pa tu ne mislim samo na kariero (čeprav se tudi tu lahko, tako kot v mojem primeru, po rojstvu otrok lahko zgodijo res veliki premiki), pač pa tudi druge plasti našega življenja. Od tega, da se učimo o internetni varnosti, do tega da preučujemo alergije, se učimo otroku prijazne vzgoje, do tega da raziskujemo blagodejnosti določenih prostočasnih aktivnosti in podobno. Otrok ni nikoli končano poslanstvo. Še več. Otrok je darilo in učitelj. Vkrcanje v materinstvo pa je hkrati naša karta za naš osebni razvoj. Pri tem pa nas pogosto motivira prav naš otrok in njegova prihodnja dobrobit.

Čustvena inteligenca

Materinstvo nas med drugim namreč izuri tudi, da bolje beremo obrazne in telesne izraze, bolje rešujemo konflikte in se v konfliktnih situacijah bolje obvladujemo. Hkrati poglobimo tudi sposobnost empatije. Empatija pa je korenina materinstva, ki nam pomaga, da doženemo, kako se počutijo naši otroci in kaj potrebujejo, pomaga nam tudi, da se soočimo z njihovimi potrebami in tudi pri tem, kako jih zadovoljiti.

Skozi vsakodnevno prakso starševanja pa se naučimo tudi treh tehnik čustvene inteligence, ki nam zelo dobro služijo tudi v odnosu z drugimi.

Prva med temi tehnikami je samokontrola. Čeprav je ta ena najtežjih starševskih sposobnosti, pa imamo z otroci vsekakor veliko priložnosti, da se vadimo v samoobvladovanju. Otroci nas namreč preizkušajo , iščejo meje in nam s svojim upornim “ne” nastavljajo prave konfliktne poligone. Saj veste, to so tiste situacije, ko vam iz ušes začne vreti para, najraje bi kričali, preklinjali, odkorakali stran ali v nekaterih primerih morda celo udarili. Za te vzgibe pa hkrati seveda dobro veste, da jih morate imeti pod nadzorom. Vsakič, ko opravljate tak “test”, trenirate vaše možgane v samoobvladovanju. Če vam pri tem spodleti, pa imate priložnost vaditi drugo od treh tehnik emocionalne inteligence.

Druga taka tehnika je sposobnost reševanja konfliktov in pomirjanja nemirnega ozračja. Opazovanja odnosov med mamami in dojenčki, kjer se mame začasno niso odzivale na dojenčkova izražanja, nato pa so se ob ponovnem pozitivnem odzivu vznemirjeni dojenčki spet pomirili, so potrdila, da je za vzdrževanje pozitivnega odnosa potrebna obnova. Če zmorete pomiriti ali popraviti v neki situaciji skaljen odnos s svojim otrokom, ga lahko (vse bolj uspešno) popravite tudi, na primer, z vašim partnerjem.

Tretja tehnika čustvene inteligence, ki jo krepimo kot starši, pa je spreminjanje načina, kako nekaj dojemamo. Za obvladovanje lastnih čustev kot predpogojem, da se kosamo s čustvi drugih, je ključna sposobnost, da znamo pogledati tudi na svetlo stran. Ponovna presoja neke situacije, osebe ali vedenja v drugačni luči, nekakšen priučeni optimizem, spreminja način, kako mislimo, s tem pa spreminjamo tudi, kako o nečem oziroma o nekom čutimo. To nam pomaga v situacijah, ko se, na primer, počutimo zavrnjene ali pa poražene. Ali pa, ko se tako počuti naš otrok.

Odpornost

Materinstvo je lahko zelo naporno in stresno. Da zmoremo opravljati ponavljajoče se, rutinske naloge in presegati stres, s katerim se lahko srečujemo (pa naj joka dojenček ali trmari naš malček), se naši možgani niso opremili samo z večjo naravnanostjo oziroma dovzetnostjo za učenje, pač pa, kot piše Julia Jones v svoji knjigi Newborn Mothers, tudi za večjo dovzetnost za ljubečnost. Z drugimi besedami – za oksitocin.

Oksitocin je hormon, ki je zelo pomemben za porod in dojenje, hkrati pa tudi za povezovanje in odpornost na stres.

Oksitocin je nujen del procesa povezovanja med mamo in otročkom, saj prispeva k temu, da ob pogledu na novorojeno bitje začutimo občutek zaljubljanja, da se izgubimo v trenutku, objemih in dolgih, globokih pogledih v oči, ko pozabimo na svet okoli sebe. Hkrati oksitocin vpliva na to, kako doživljamo svet. Bolj, ko smo okrepljene z oksitocinom, bolj pozitivno je to doživljanje. Oksitocin je tako pomemben za to, kako doživljamo določene biološke funkcije (na primer porod in laktacijo). Čustvena izkušnja bioloških funkcij pa je ključna za njihov uspeh.

Še bolj pomembnpo za nas mamice pa je to, da visok nivo oksitocina zmanjšuje občutljivost na stres in bolečino. To je seveda zelo pomembno pri porodu, a dolgoročno še veliko bolj po porodu. Poleg tega oksitocin povečuje našo dovzetnost za branje obraznih izrazov, kar je seveda ključna spretnost pri neverbalni komunikaciji z dojenčki, pa tudi kasneje z našimi malčki.

Oksitocin je tisti, ki nas spodbuja k zaščitniškemu vedenju, hkrati pa nam pomaga, da rutinske, ponavljajoče se, dolgočasne in monotone vsakodnevne materinske naloge opravljamo z manj stresa, nas spodbudi k temu, da se povezujemo z drugimi in nas motivira, da si poiščemo oziroma prosimo za pomoč, ter povemo, kako se v resnici počutimo.

Iz zgoraj povedanega torej izhaja, da je za nas mame zelo pomembno in blagodejno, da redno skrbimo za to, da smo založene z oksitocinom.

Prav ta hormon nas podpira, ko dan za dnem skrbimo za ene in iste opravke in naloge, pa naj bo to dojenje, podiranje kupčka, previjanje, tolaženje in uspavanje, ali pa oblačenje za v vrtec, sprehod in igranje na igrišču, pomoč pri domačih nalogah in učenju, večerna rutina in uspavanje.

Založene z oksitocinom se zmoremo vsak dan lotevati teh nalog z večjim veseljem, vztrajnostjo, potrpežljivostjo in zagonom.

Irena Jamšek Halas

Irena Jamšek Halas

Irena Jamšek Halas, voditeljica priprav na porod, porodna in poporodna dula, Bownova terapevtka in učiteljica masaže dojenčka, celostno podpira in spremlja ženske v obdobju nosečnosti, poroda in po njem, tako da na njihovem potovanju prehoda v materinstvo preobrazbo iz ženske v mamo doživijo uzrte in uslišane, pomirjene in sproščene, s samozaupanjem in radostjo ter občutkom sprejetosti in zavetja v objemu kroga podobno mislečih žensk.

Je certificirana voditeljica priprav na porod po metodi HypnoBirthing (HypnoBirthing Childbirth Educator), certificirana poporodna strokovnjakinja (Newborn Mothers Certified Postpartum Professional), licencirana Bownova terapevtka, certificirana inštruktorica masaže dojenčka (IAIM), opravljen pa ima tudi osnovni tečaj svetovanja za nošenje v trakovih in nosilkah (die Trageschule).
Irena Jamšek Halas
Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor