Zakaj se bojite otroškega joka?
Dojenčki in otroci jokajo. To je njihov način komunikacije. A žal je naše zmotno prepričanje, da je otrok zadovoljen, če ne joka. In zato mame pogosto naredimo vse, da otrok ne joka. Takoj mu v usta potisnemo dudo, če jo ima, skušamo preusmeriti njegovo pozornost na nekaj drugega tako, da mu rečemo npr. »glej ga ptička«, največkrat pa mu povemo, da ni nič hudega, da ni nič narobe in na koncu dodamo še »ne jokat«.
Piše: Ana Bešter Bertoncelj
Zakaj to naredimo? Da potolažimo svojega otroka? Pa je temu res tako? Če smo resnično odkriti do sebe, če se resnično vprašamo, zakaj vse to naredimo, potem bo odgovor drugačen. Vse to naredimo zato, ker težko prenašamo otroški jok. Morda bi bilo bolje, da začnemo govoriti o tem, da ne zmoremo »držati« otroškega joka. Vendar vsakič, ko tega ne zmoremo, hkrati ne zmoremo zares začutiti svojega otroka. In če ga ne zmoremo začutiti, se z njim ne moremo uglasiti, niti mu ne moremo zares pomagati tako, kot on to potrebuje.
Če takoj reagiramo, ko začne jokati, ker nam je neprijetno, ker joka, potem izhajamo iz sebe, iz svoje neprijetnosti, namesto da bi sebi in njemu dali nekaj sekund več, da bi sploh videli, kaj se dogaja.
Mame pogosto ne ločimo med tem, da otroka potolažimo oziroma ga utišamo. Za otroka je velik dar, če mama zmore »držati« vse njegove občutke. Predstavljajte si, da se otrok zasmeje. Kaj naredite? Morda se smejete z njim, morda vam je lepo, ker se smeje, morda postanete radovedne, kaj je tisto, zaradi česar se smeje, … Mu takrat rečete »glej ga ptička«? Mu takrat rečete »ne se smejat«? Verjetno ne, ampak ste tam z njim. Mame to znamo. Še posebej takrat, ko gre za prijetne občutke.
Kaj pa takrat, ko so v igri neprijetni občutki? Kako dobro znamo zares biti z otrokom takrat? Vsaka generacija mamic je postavljena pred nove izzive. Pred izzive, ki ji predhodnice niso videle, ker so se srečevale s tistimi izzivi, ki so jih zmogle videti takrat. Mislim, da je zdaj čas, da začnemo otroke videti tudi v teh trenutkih. Nikakor ne govorim o tem, da pustite otroka jokati. Govorim o tem, da je otroški jok govorica, ki ne potrebuje, da je utišana, ampak potrebuje, da je slišana. Otroški jok ni en sam, ima mnogo odtenkov, mnogo melodij, ki jih bomo lahko mame začele slišati šele takrat, ko bomo te melodije začele poslušati. Vsaka melodija nosi svojo sporočilo in vsaka melodija rabi drug odziv. Vendar največkrat ta melodija potrebuje le nekoga, da jo sliši in da je tam, da je varen pristan, dotik, objem, poljub. Zato drage mame, ne bojte se otroškega joka.
Kolumna je bila objavljena tudi v reviji Lady.
Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.
Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.
Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
- Jok je razbremenitev in mehanizem za preprečevanje travme - 6. 4. 2022
- Otopelost - 11. 11. 2021
- Kako spodbuditi otroka k sodelovanju? V pomoč vam bodo ta tri orodja - 6. 3. 2021