Kako lahko začnete držati prostor za otrokov jok

Kako lahko začnete držati prostor za otrokov jok

PRIMER: Otrok pade in začne jokati.
Največ staršev, ko otrok pade, reče: »Nič ni hudega.«, »Ooo ne jokat, saj si že velik fant.« ali »Lejga ptička.« ali »Sem ti rekel, da ne hodi tam. Boš pa vedel za drugič.«

Zdaj ko vemo, da je takrat, ko ima otrok čustven odziv, aktivna njegova desna polovica možganov, je vsakršna razlaga (naslovljena na levo stran) v tem trenutku nesmiselna, ker leva polovica možganov ni »prižgana«. Preden mu lahko kar koli razložite, da bo otrok to lahko sprejel, se morate z njim povezati. Le tako se bo lahko umiril in šele nato vključil levi del možganov, kar mu omogoča, da razmišlja in se uči. Prav tako ni smiselno, da nanj kričite: »Ne cmeri se! Kakšna driska si!«, »Samo še enkrat mi zajokaj.« Ali kot sem zadnjič slišala eno mamico na morju, ko je rekla svojemu sinu: »Sovražim tvoj jok!« Na ta način le še bolj aktivirate desno stran možganov ali celo stare dele možganov, kjer ima otrok možnost, da še bolj napade (lahko s še večjim čustvenim izbruhom – boj ali ang. fight odziv) ali se podredi (zmrznitev ali ang. freez ter podreditev ali ang. submit odziv). Vendar svoje občutke in čustva mora potlačiti, namesto da bi jih sprostil. In namesto, da bi v tej izkušnji delal zanj koristne nove povezave, gradi obrambne odzive, nove zidove med vama in vase nalaga nove plasti, ki jih mora potlačiti. Žal otrok nima druge izbire. Vendar TI jo imaš!

Česa ne narediš?

1. ne kritizirate (»Še hodit ne znaš!«)
2. ne derete se nanj (»Ne cmeri se!«)
3. ne dajete komentarjev in etiket na njegovo osebnost (»Kakšna driska si!«, »Joj si štor!«) Otrok lahko popravlja vedenje, ne svoje osebnosti!.
4. ne dajete prepovedi na čutenje! (»To pa res ne boli!«
5. ne dajete prepovedi na izražanje čustev! (»Nehaj jokat!«, »Nehaj cmerat!«)
6. ne preusmerjate (»Lejga ptička.«)
7. prav tako ne napihujte občutka, da je »ubogi revež«

Kaj narediš?

Veliko bolj smiselno je, da takrat, ko otrok pade in joka, da:
1. počepnete k njemu
2. ga objamete, če to želi
3. ga odzrcalite (»Boli, … ja boli …«)
4. lahko osmislite njegovo doživljanje (»Sem videla, da si šel čez korenino, se spotaknil in padel.«)
5. lahko samo ste (brez besed, ampak z vašo ljubečo prisotnostjo)
6. počakajte, da otrok ob vas preneha z jokanjem. Ko bo konec, bo zelo verjetno sam vstal in se odšel naprej igrati.

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 4]
Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor