Nevzgojeni otroci so sistemsko zaščiteni
Kako naj vzgajamo naše otroke? Kje delamo napako?
Če jih učimo, da so do drugih vljudni in pozorni, jih nevzgojeni in nesramni otroci zasmehujejo.
Če zahtevamo, da so kulturni in prijazni, se prostaki in divjaki norčujejo iz njih.
Če jim povemo, da naj bodo marljivi in da se marljivo učijo, se jim bodoči politiki, tajkuni in kriminalci smejijo.
Če jim povemo, da naj se ne tepejo in vse stvari rešujejo po mirni poti, jih napadajo nasilneži in huligani.
Kaj naj naredimo? Kako naj vzgajamo otroke?
Taka vprašanja postavljajo vzgojeni starši. Tisti, ki so svoje otroke vzgojili.
Nevzgojeni starši nimajo nobenih dilem. Njihovi otroci so nevzgojeni.
Kako nevzgojene otroke vzgojiti?
Logično bi bilo, da jih najprej prevzgojijo njihovi nevzgojeni starši. A ta prevzgoja gre zelo težko. Kdo bi pravzaprav moral to storiti?
Šola ne more prevzgojiti nevzgojenih staršev. Šola poskuša spremeniti njihove nevzgojene otroke. To pa je težko, ker nima državne podpore. Nevzgojeni otroci se vračajo v družine nevzgojenih staršev.
Država je popolnoma dvignila roke od vzgoje otrok v šoli. Da bo še huje, je država s zakonskimi predpisi zaščitila nevzgojene otroke. Tako je država podprla nevzgojene starše, da od svojih nevzgojenih otrok delajo problematične otroke za družbo.
Ker država nima strogih kazni za nevzgojene starše in njihove nevzgojene otroke, oni smatrajo, da jim je vse dovoljeno in maltretirajo vzgojene otroke in njihove starše. To se dela načrtno. Nevzgojena oblast podpira nevzgojene starše in njihove nevzgojene otroke. Krog zla je zaprt. Dobro je ostalo izven tega kroga in se mora samo znajti.
Dokaz.
Eno mojo mlado sorodnico je nadlegoval psihopat iz njenega mesta. Trdil je, da je ona vanj zaljubljena, le da se tega še ne zaveda. Pristopal je k njej na ulici, jo spremljal in prihajal do vrat stanovanja. Poskus, da tega norca na lep način spametuje, je bil neuspešen. Starši so bili obupani.
Dekle se je odločilo, da se pobere iz tega mesta in se preseli v Beograd. Pričakovala je, da se bo tako rešila pošasti. Norec je bil vztrajen. Tudi sam se je preselil v Beograd. Nadaljeval je z maltretiranjem dekleta vsak dan. Ona je bila na robu živčnega zloma. Tega ni več mogla prenesti.
Potožila se mi je in jaz sem preko prijatelja navezal stik z glavnim policistsom v Beogradu in ga prosil za pomoč. Zgrožen sem bil nad spoznanjem, da je policija v takih situacijah povsem nemočna, saj nima nobene zakonske podlage, da zaščiti zlorabljano dekle. Glavni na policiji je bil vljuden in ustrežljiv. Razumel je resnost težave, a zakonsko ni mogel nič narediti.
Policija bi se odzvala šele takrat, ko bi se kaj zgodilo. Kar pomeni, da bi ta norec moral poškodovati dekle ali narediti še kaj hujšega in šele potem bi policija lahko reagirala. Zakon je na strani norca.
Na moje zaskrbljeno vprašanje, kaj naj naredimo, je policaj odgovoril, da se moramo sami znajti. In to je bilo vse. Tako smo se bili prisiljeni sami znajti. In smo rešili težavo.
Vendar pa je tak sistem v pravni državi nevzdržen. Sistem, ki nima instrumentaliziranih pooblastil za preventivno zaščito državljanov in preprečevanje kaznivih dejanj, se mora spremeniti v korist državljanov, katerih svoboščine so ogrožene.
Vrnimo se k šoli.
Nevzgojeni otroci so sistemsko zaščiteni in njim nihče nič ne more, na splošno navdušenje njihovih nevzgojenih staršev, ki jih država neposredno ščiti.
Država namerno ne kaznuje nevzgojenih, ker se tako ruši šolo kot javno institucijo, starše in otroke pa drži v neprestanem strahu pred nasiljem. Doktrina neoliberalnega kapitalizma je določena prav s tem izzvanim strahom, ker se potem odpira veliki prostor za razvoj zasebnega šolstva kot alternativa nesposobnega javnega šolstva. V zasebnem šolstvu nasilje ni dovoljeno.
Pred to združeno silo zla, ki jo država brani, se rušijo institucionalni temelji same države, ostali so samo učitelji, vzgojeni otroci in njihovi starši.
Kaj lahko učitelji naredijo?
V kriminalizirani družbi, kjer je oblast pokvarjena in izdajalska, kjer se vse vrednote namerno uničuje, ne moremo zahtevati od učiteljev in učiteljic, da počnejo tisto, kar bi morale početi državne institucije, zadolžene za boj proti nasilju in agresiji nevzgojenih članov skupnosti.
Učitelji niso plačani, da bi obračunavali z nasiljem v šoli, ampak bi to morali početi ustrezni državni organi. Učitelji se morajo boriti za izboljšanje kvalitete izobraževanja in vzgoje, namesto tega pa se borijo z nevzgojenimi starši in njihovimi razvajenimi otroki.
Danes so učitelji v šolah izpostavljeni terorju nevzgojenih otrok in njihovih staršev. Prestrašeni, da bi karkoli naredili, ker za njimi ne stoji država, se učitelji umikajo pred bahavostjo in nesramnostjo nevzgojenih. To umikanje daje novo spodbudo za nasilje nevzgojenih. Namesto da jih državne ustanove strogo kaznujejo, nasilneži umikanje učnega osebja smatrajo kot svojo veliko zmago in nadaljujejo z norenjem.
Tako pred naletom norenja nevzgojenih otrok in nevzgojenih staršev ostanejo vzgojeni otroci in vzgojeni starši. Noben ne stoji več med njimi.
Kaj lahko tedaj naredimo? Kdo bi moral ustaviti te nasilneže? To je vprašanje, ki muči vzgojene otroke in njihove starše. A nimajo časa misliti o tem, saj so neposredno izpostavljeni nasilju.
Vzgojeni otroci v šoli pričnejo trpeti in se počutijo zlorabljene. Vse, kar so jih starši naučili, je padlo v vodo. Vse se je zrušilo v naletu nasilnežev. Otroci nimajo moči, da bi se sami bojevali s to težavo. Vzgojeni otroci ne morejo čez noč postati nevzgojeni. Ne morejo spremeniti svojega obnašanja.
Vzgojeni otroci postanejo žrtve svoje vzgoje.
Vzgojeni starši so v veliki dilemi. Kaj naj naredijo? Nekaj morajo storiti. Svojih otrok ne morejo pustiti na cedilu. Ne morejo dovoliti, da so njihovi otroci trpinčeni. Ne morejo poteptati svojih vzgojnih principov.
Vem, da se mnogo staršev znajde pred to težavo.
Vem, da je večina staršev vzgojenih in da so vzgojili svoje otroke.
Vem, da je malo nevzgojenih otrok in nevzgojenih staršev.
Zakaj dovoliti manjšini, da trpinči večino?
Večina se mora združiti.
Večina se mora organizirati.
Večina mora pokazati zobe.
Spoštovani starši, edini način, da obranite svoje otroke in svoje življenjske vrednote je, da pokažete zone. Z lepo vzgojo se nevzgojenih ne da spraviti v red. Nevzgojeni razumejo samo logiko moči. To jih straši, ker so globoko v duši strahopetci. Mehkužci in kradljivci. Slabiči, ki se hranijo s strahom neorganizirane večine.
Vzgojeni starši se morajo organizirati.
Vzgojeni starši morajo prisiliti državne institucije, da opravijo svoje delo.
Vzgojeni starši morajo stvari vzeti v svoje roke.
Prisilite državne organe, da opravljajo delo, za katero so plačani.
Ne čakajte, da se vas usmilijo.
Podprite vaše otroke!
Branite vaše vzgojne principe!
Pokažite otrokom, kako se morajo skozi življenje boriti.
Pred nasiljem ni predaje!