Kako otroka naučiti, da se postavi zase

Šola za nekatere starše pomeni tudi začetek velikih skrbi. Ne zaradi zgodnjih prebujanj in prenatrpanega urnika, ne zaradi domačih nalog ali obveznosti, ampak zaradi vprašanj kot: Bo mojega otroka kdo zbadal ali z njim grdo ravnal? Bo on nekoga zbadal ali z njim grdo ravnal/a? Bo samo stal in gledal, medtem ko bodo drugi otroci zbadali kakšnega drugega otroka?

Kako otroka naučiti, da se postavi zase

Dejstvo je, da znajo otroci biti še kako kruti in da je maltretiranje resna težava, s katerim se tudi strokovnjaki pogosto ne znajo spopasti. Če se spomnite lastnih šolskih dni, vam bo zagotovo skozi misli prišel kakšen učenec, ki je vedno maltretiral druge. Vseeno pa se boste najprej spomnili tistega majhnega otroka, ki so ga vedno zafrkavali. Mogoče ste se tudi sami kruto vedli do nekoga in danes ne veste, zakaj ste se tako obnašali.

Maltretiranje je prisotno od nekdaj in vedno bo, samo da se danes o tem več govori in strokovnjaki glede tega ponujalo več nasvetov in rešitev, kako prekiniti verigo maltretiranja med otroci. Dolgotrajna izpostavljenost zbadanju ali maltretiranju, naj bo to besedno, fizično, elektronsko, socialno ali čustveno, lahko pusti na otroku dolgotrajne posledice na psihi. Danes se maltretiranja ne ignorira več in ne daje pod nalepko “normalnega odraščanja”.

Teorija je eno, praksa pa drugo. Učitelji in ravnatelji so pogosto tudi sami nemočni, še posebej, ko se maltretiranje dogaja izven razreda in šolskega dvorišča. Zato obstaja vrsta metod, ki jih svetujejo staršem, da bi se otroci z njihovo pomočjo naučili postaviti se zase pred tistim, ki jih maltretira.

Ta tematika je izredno kompleksna. V tem prispevku ne bomo vsega do zadnje podrobnosti obdelali, vseeno pa bomo poskušali dati nekaj smernic, ki lahko staršem koristijo v primeru, da se njihov otrok znajde v verigi maltretiranja.

Če pride vaš otrok iz šole domov potrt, jokav, prestrašen, noče v šolo, je tih, popušča pri ocenah ali obveznostih, prihaja domov brez svojih stvari, ima modrice, kaže znake vznemirjenosti in depresije, je možno, da ga vrstniki zbadajo ali celo maltretirajo do te mere, da je popolnoma izgubljen, brez samozaupanja in vere, da mu lahko kdo pomaga.

Kaj lahko starši glede tega naredimo in v čem lahko otroka podučimo?

Otroku priznajte, da je žrtev

Otroci, ki so zaradi nečesa drugačni, pa čeprav lahko gre za banalno podrobnost, so običajno tarča vrstniškega zbadanja, maltretiranja ali ustrahovanja. Ko se z otrokom pogovarjate, najdite lep način komunikacije, ki ne bo ranil otrokove individualnosti ali mu dodatno naložil občutek, da z njim nekaj ni v redu. Vsi pogovori bi morali iti v smeri samosprejemanja in poudarjanja, da je takšen, kakršen je, edinstven, tako kot vsi drugi ljudje na svetu. Če bi bili vsi enaki, bi bil svet dolgočasen.

Ko otroku daste vedeti, da verjamete, da je žrtev in da obstaja problem, mu morate pomagati razviti dovolj samozaupanja, da se postavi zase pred tistim, ki ga nadleguje. Izgradnja samozaupanja lahko vključuje tudi reševanje problema, ki je vzrok za zbadanje, če je ta rešljiv. Otroku morate pomagati razviti socialne veščine – da se ne bi bal povedati tistega, kar ga moti, da se nauči prepoznati neverbalne znake v komunikaciji, da se nauči povezati z otroki, ki so do njega prijazni in podobno. Pri vsem tem vam lahko pomaga otroški psiholog ali socialni pedagog.

Ne zamenjujte normalnih vzponov in padcev med prijatelji z maltretiranjem

Maltretiranje boste najbolje prepoznali po naslednjih značilnih lastnostih: to je namerno vedenje, ki se ponavlja, je ponižujoče za žrtev, ki je prizadeta ter izhaja iz neravnovesja moči med posamezniki ali skupinami otrok. Posamezne epizode, kot je primer, da otroka ne pokličejo na rojstni dan, ni nujno znak maltretiranja.

Otroka naučite asertivnega vedenja

Asertivnost je veščina, ki nam omogoča, da si izbojujemo svoje pravice in zagotavlja, da se naše mnenje in občutki upoštevajo, pri tem pa se ne kršijo pravice drugih. Asertivno vedenje vključuje:

  • Jasno izražanje obnašanja, ki nas moti.
  • Pojasnjevanje razloga, zaradi katerega nas to obnašanje moti (izražanje lastnega mnenja, občutka in/ali posledice tega obnašanja).
  • Jasno izražanje naših zahtev.

V praksi to izgleda tako: ko se nek vrstnik zapiči v vašega otroka, bi si ta moral vzeti sekundo ali dve premora, globoko vdahniti, pogledati “napadalca” v oči in reči: “Prosim, prenehaj to početi. Moti me, ko me žališ,” se obrniti in oditi stran. Druga metoda je, da se otrok obrne in preprosto nasmehne z nekoliko posmeha in odide. S tem daje tistemu, ki ga žali, vedeti, da so njegove “šale” tako nesmiselne, da ne želi zapravljati svojega časa zanje, niti jih resno jemati.

Nadlegovalec pričakuje strah oziroma odziv žrtve, ki bi potrdila njegovo premoč. Če se žrtev obnaša ravno nasprotno, bo motiv na maltretiranje sčasoma izginil. Asertivno vedenje lahko pri nadlegovalcu vzbudi agresivnost. Če pride do fizičnega napada, otroka naučite, naj ne vrača udarca, ampak naj se zaščiti tako, da gre po pomoč k odrasli osebi – učiteljici.

Ne učite otroka, da se na agresijo odzove z agresijo

Če otroka naučimo, da se proti agresiji bori z agresijo, se mu bo to gotovo maščevalo. Tisti, ki maltretira, bo izzival svojo žrtev in če bo ta odvrnila z udarcem po nosu, glavi ali hrbtu, bo avtomatično izginila jasna meja med njima. Kdor maltretira, bo zagotovo izkoristil priložnost, da bo zatožil in na koncu boste imeli situacijo »on je začel prvi«, ki se bo ubadala samo s tem ločenim incidentom in ki bo vašega otroka izenačil z nekom ki ga sistematično maltretira. Vaš otrok bi bil enako kaznovan, kar bi v njemu izzvalo dodatno frustracijo, občutek nemoči in nerazumevanje, zakaj je kaznovan, če pa se je le branil. Nikakor vam ni v interesu izenačiti svojega otroka s tistim, ki maltretira.

Opogumite otroka, da poišče pomoč starejših

Najprej pohvalite otroka in mu dajte vedeti, da ste ponosni nanj, ker je poiskal pomoč in povedal, kaj se mu dogaja. Otrok potrebuje veliko poguma, da bi povedal, da ga nekdo maltretira. Poskusite se pogovoriti z razrednikom, učitelji, ravnateljem in šolskim psihologom ali pedagogom (če obstaja). Opogumite otroka, da sam poišče pomoč pri njih, če je v težavah. Dobro bi bilo, da ima otrok vsaj enega prijatelja, ki bo pazil nanj in obratno in ki bo lahko pripeljal pomoč, če stvari uidejo nadzoru.

Ne govorite otroku, naj enostavno ignorira nadlegovalca

Ko otroku povemo, da naj nadlegovalca preprosto ignorira, mu s tem sporočamo, da tudi mi mislimo ignorirati situacije in težave, ki mu uničujejo otroštvo in da pri nas ne bo našel pomoči in podpore. Če bi otrok lahko ignoriral nadlegovalce, bi to vsekakor že storil. Tisti, ki maltertirajo, želijo odziv in bodo stopnjevali pritisk, dokler ga ne dobijo.

Pogovarjajte se z otrokom o medvrstniškem nasilju, tudi če se to njemu ne dogaja

Tudi če vas otrok nikoli ni bil žrtev in nikoli ni zbadal drugih, ima kot opazovalec posebno vlogo v verigi maltretiranja. Tudi opazovalci lahko tistemu, ki maltretira, pokažejo, da njegovo vedenje ni v redu. Če je to možno, opogumite otroka, da pomaga žrtvi in da se postavi na njegovo stran, tudi če nista dobra prijatelja. Dejstvo je, da tisti, ki maltretirajo, vsem otrokom v razredu grenijo življenje in ustvarjajo atmosfero strahu, ki se ji »dobri« otroci lahko skupaj uprejo.

Naj bo vaš dom prostor s polno ljubezni in varnosti

Potrudite se, da je vaš dom varen pristan, v katerem se bo otrok počutil ljubljen in sprejet takšen, kakršen je. Spodbudite otroka, da naj se raje osredotoči na aktivnost, ki mu je všeč in ki ni v povezavi s šolo, pa naj bodo to izvenšolske dejavnosti ali ustvarjalno izražanje doma. Omogočite mu  druženje z otroki, ki niso iz iste šole ali razreda in ki ga sprejemajo ter mu lahko pomagajo razviti samozavest, se okrepiti in spoznati, da ni problem v njem.

Zavedajte se, da so otroci nagnjeni k maltretiranju in da sami pogosto trpijo zaradi pomanjkanja samozavesti, da imajo zelo slabo mnenje o sebi, da so pogosto tudi sami maltretirani ali zanemarjeni. Tudi oni potrebujejo enako veliko pomoč kot žrtve. Otroci so samo otroci in s svojim vedenjem pogosto samo oponašajo odrasle.

Naj bo vaš boj osredotočen na vašega otroka, vendar pa se morate tudi sami vesti asertivno in tako biti dober zgled. To pomeni, da morate pomagati svojemu otroku in sebi, vendar pa pri tem ne smete pokvariti in ogroziti priložnosti za pomoč otroku, ki maltretira in ki prav tako potrebuje pomoč odraslih.

klinfo

Ocena:
[Skupaj: 6 povprečno: 4.2]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor