Rojen za učitelja

Ljudje me imajo že od nekdaj za rojenega učitelja. To mi je všeč, saj si resnično ne predstavljam, da bi v življenju počel karkoli drugega. Čeprav sem diplomiral iz novinarstva in nimam formalne pedagoške izobrazbe, sem si skozi leta nabral ogromno praktičnih izkušenj pri delu z otroci. Začel sem že kot najstnik, ko sem otroke treniral baseball. V družbi otrok sem se zmeraj dobro počutil.

Spominjam se svojih začetkov, ko sem treniral prvošolce in drugošolce. Star sem bil 16 let. Poletje pred tem sem delal kot pomočnik trenerja v skupini predšolskih otrok, kjer je bolj kot za resno igro po pravilih, šlo za igranje na temo baseballa. Tokrat pa sem prvič opravljal delo samostojno, kot glavni trener. Bil sem zelo nervozen, ko pa sem odprl usta in dal prva navodila, je vsa trema izginila. Otrokom sem naročil, naj pretečejo nekaj krogov, nakar smo se ogreli in začeli s treningom. To je bilo moje prvo resno poletno delo, ki je trajalo od devetih zjutraj do petih popoldan. Treniral sem fante in dekleta, stare od 5 do 14 let. Zelo sem užival. Bil sem ves dan zunaj in igral baseball z otroci. Delo trenerja sem opravljal štiri poletja zapored. Ta izkušnja me je zaznamovala za vse življenje.

Nekoliko me žalosti dejstvo, da sem potreboval kar nekaj let, preden sem spoznal, da mi je delo z otroci pisano na kožo. Rad se z njimi igram, ustvarjam in učim. Takrat sem pač bil premlad in premalo izkušen, da bi to dojel. Tudi poklic predšolskega vzgojitelja je bil v tistem času za mladega moškega ‘neprimerna’ izbira. Tako sem se moral preizkusiti v kar nekaj poklicih, preden sem končno dojel, kaj me resnično veseli. Dolgo časa sem tudi mislil, da mi je tisti občutek zadovoljstva dala sama igra in ne druženje z otroki.

Ko se oziram nazaj po poti, ki sem jo prehodil, mi pride na misel verz iz pesmi od Grateful Dead: »Sedaj vidim, kako se vse poti stekajo v to, na kateri sem danes«. Nekaj časa sem delal celo kot PR za veliko podjetje. Tudi ta izkušnja je bila potrebna, da sem ugotovil, kaj je tisto, česar zagotovo nočem početi vse življenje. Danes se mi zdi, kot da so vsi koščki na svojem mestu.

Moje mnenje je, da je večina ljudi, ki se odločijo za poklic vzgojitelja ali učitelja, nekako rojena za to. Sam osebno ne poznam nobenega učitelja, ki ne bi opravljal tega dela s srcem. Prav gotovo so tudi taki, ki so se v tem poklicu znašli po naključju ali pa pač niso imeli druge izbire. Nekatere pritegne plačilo. Toda ne verjamem, da obstanejo prav dolgo v poklicu, ki zahteva, da daš vse od sebe vsakič, ko stopiš v razred.

Tukaj se mi torej poraja vprašanje, kaj pravzaprav pomeni biti rojen za učitelja. Po mojem nima nič opraviti s stilom poučevanja. Večino stvari, ki jih sam počnem, izhaja iz mojih trenerskih izkušenj. Veliko je prigovarjanja v stilu »Gremo« ali pa »Začnimo z delom«. Celotno skupino otrok je treba pripraviti in motivirati za skupinsko delo in sodelovanje. Velikokrat zna biti glasno, kar pa me ne moti. Nekateri učitelji tolerirajo več glasnosti, drugi imajo raje delo v tišini. Številni dobri in srčni učitelji ter vzgojitelji se poslužujejo različnih metod, prijemov in tehnik. Velikokrat delujejo po svojem občutku in zdravi kmečki logiki. Tudi same aktivnosti v razredu, urniki in ostale stvari, zaradi katerih se pogosto vznemirjamo, nimajo opraviti ničesar z dejstvom, kakšen je rojen učitelj.

Ljudje, rojeni za učitelja, so zelo raznolika in pestra skupina, ki v razredu daje vse od sebe. Skupna točka vsem tem posameznikom pa je, da se znajo oz. znamo povezati z otroci, jim vzbuditi zanimanje in jim dati občutek, da so pomembni.

Začne se s prijaznostjo in toplino. Zelo rad imam otroke, ki so mi zaupani v varstvo. Močno si prizadevam, da dobijo občutek sprejetosti in varnosti. Fizično to od mene zahteva, da ohranjam očesni stik, sem nasmejan, aktivno poslušam, se jih dotaknem. Težji pa je čustveni del, kjer moram svoje negativne občutke in slabo voljo postaviti na stran in se čim bolje vživeti v misli in občutke otrok. To ne pomeni, da se otrokom podredim, temveč da jih varujem in vodim. Tam sem za njih. Trudim se, da izžarevam mirnost in toplino. Ne uspe mi zmeraj, toda ko se spustim na kolena, da sem na isti višini kot otrok in vzpostavim stik z očmi, je to dober začetek.

Šele ko otroci resnično začutijo, da so ljubljeni in sprejeti, se lahko sprostijo in vstopijo v svet, ki jih obdaja, brez strahu.

Rojeni učitelj se zaveda, da ima pred sabo čudovita človeška bitja, kar je velikanska odgovornost. Vloga učitelja ni biti gospodar, niti služabnik, ampak vodnik in mentor. Pripravljen pa se je učiti tudi od otrok. S tem daje otrokom vedeti, da so sposobni in spoštovani, da imajo svoje pravice, a hkrati tudi dolžnosti, tako kot vsi mi. Na tak način otroci ne pridobivajo le akademskega znanja, ampak tudi veščine, ki so pomembne za življenje. Učenje in pridobivanje znanja se praktično nikoli ne konča in čisto vsak lahko doseže odličnost na področju, ki ga veseli.

Rojeni učitelj upošteva  sposobnosti otrok in se prilagaja njihovemu tempu učenja. Seveda so situacije, ko se mora postaviti v vlogo voditelja, toda zelo dragoceni so trenutki, ko otroci prevzamejo pobudo in odgovornost za igro in učenje. Učiteljeva naloga je, da ustvari primerno okolje, kjer otroci potem sami razvijajo ideje in ustvarjajo. Ko ljudem povem, da sem vzgojitelj v vrtcu, je njihov odziv najpogosteje »Sanja se mi ne, kako vam uspeva.« Največkrat tako reagirajo tisti, ki so zadolženi za vodenje sodelavcev v podjetju. Izhajajo iz lastnih izkušenj, kako težko je pripraviti in zmotivirati odrasle posameznike, da opravijo delo. Mislijo, da je z otroci še težje. Vendar dober učitelj otroke ne sili, da delajo kar on želi, temveč da ugotovijo, kako narediti tisto, kar si sami želijo. Obenem pa v otrocih spodbuja naravno radovednost in željo po učenju.

Rojeni učitelj se nenehno trudi ohranjati ravnovesje med potrebami in željami večine s potrebami in željami manjšine. Tukaj mi najbolj pridejo prav moje trenerske veščine. Spodbujanje sodelovanja in upoštevanje potreb drugih je nekaj najpomembnejšega, kar lahko privzgojimo mladim. Hkrati pa se morajo naučiti, da poslušajo sebe in sledijo svojim željam.

Sama fraza ‘rojeni učitelj’ napeljuje na misel, da se človek že rodi takšen, vendar temu ni tako. Rojeni učitelj je nekdo, ki je imel to srečo, da so ga skozi življenje spremljali ljudje, ki so mu izkazovali toplino, spoštovanje, zaupanje v njegove sposobnosti, ki so ga jemali kot sebi enakega in mu pomagali do spoznanja, da človek ni osamljen otok,  temveč da je njegovo življenje vedno povezano z življenji drugih.

Rojeni učitelji so zrasli na ramenih pravih učiteljev in s tem nadaljujejo plemenito delo v naslednje rodove.

Teacher Tom

Vir: A Natural Teacher