»Za denar vse« in ne več »vse za otroke«

»Za denar vse« in ne več »vse za otroke«

Imamo obvezno šolanje OTROK od šestega leta dalje. V oddelku je lahko 28 otrok. V prvem razredu sta dve šolski uri pouka dve učiteljici ali vzgojiteljica in učiteljica. Pri vseh ostalih urah poučuje en sam učitelj.

Tako imamo v skupini 28 različnih osebnosti, vsak ima svoj karakter, vsak svoje predznanje, vsak svoje »posebne« in posebne potrebe, nekatere so z odločbo in dodanimi napotki, kaj lahko, kaj se sme in česa ne.

Učitelj ima tudi svoj karakter, svoje potrebe, svojo vizijo, svojo pripravo in k vsemu temu obvezno še ogromno prtljago napotkov, nasvetov, uredb, zakonov, določil, sklepov, zapovedi, prepovedi, podatkov in še kaj. Če ne drugega še šefa, zavod za šolstvo, ministrstvo za šolstvo, inšpektorat za šolstvo in seveda starše, pa nekaj odvetnikov. Da ne pozabim še tistih, ki imajo pet minut časa in o šolstvu in poučevanju vedo več kot vsi akterji udeleženi v proces šolanja.

Zakaj se učitelji vsemu temu nikoli ne upamo upreti, še nisem ugotovila. Jaz sem bila velikokrat le moteči element s svojimi pripombami. Za vse velja enotni učni načrt s cilji, standardi znanja, priporočila in seveda predpisana učna snov. Metode in oblike pa iz te enotnosti prilagojene vsakemu učencu z dodano diferenciacijo in vse prilagoditve napisane v odločbah nekaj otrok.

Prvih dvajset let mojega poučevanja sem zaupala ministrom, svetovalcem, šefom in vsem napisanim napotkom. Za Belo knjigo pa ne vem. Če je bila, je bila gotovo dobra, saj smo vsi vedeli, pri čem smo.Otroci, starši, učitelji in šefi.

Leta 1996 so se začele dogajati neke spremembe. Mislila sem, da smo na dobri poti. Na vseh sestankih, konferencah, seminarjih sem še imela občutek, da so učenci tisti, zaradi katerih sploh obstaja osnovna šola.

Začele so se priprave na devetletko. Najprej sem bila absolutno proti. Ko sem bila aktivno v teh pripravah, sem začela verjeti, da bo to kljub vsemu nekaj, kar bo našim otrokom prineslo več znanja, več sodelovanja pri pouku, več kritičnega mišljenja, več raziskovanja, več gibanja in lastnega razmišljanja.

Verjela sem snovalcem, da bomo skupaj zmogli. Verjela sem novim založbam, da bodo ustanovljene le zato, da bodo učbeniki in delovni zvezki cenejši. Verjela sem, da ni med nami ljudi, ki bi mislili le na lastni zaslužek.

Saj nisem človek, ki hitro verjame, a tu je šlo za izobrazbo naših zanamcev, sem se pustila zapeljati.Sram me je, da sem prvi dve leti devetletke še verjela, da bodo naši strokovnjaki, ki so to osnovali, naredili analizo našega dela, saj smo po nekaterih šolah pred uradno uvedbo devetletke že delali po tem programu.

Ne! V nekaj letih so ne vem od kje, založbe dobile monopol, da učiteljem pišejo priprave, podrobne napotke za delovne zvezke in učbenike, predpisujejo berila za obravnavo in pišejo standardizirane teste. Njihove spletne strani so narejene za učence, starše, za učitelje, seveda vse z gesli pridobljenimi za uporabo učbenika ali za plačilo.

O potrjevanju učbenikov ima Ministrstvo za šolstvo takole zapisano: Učbenik je osnovno učno sredstvo. Namenjen je učencem in dijakom, ki z njegovo rabo pridobivajo, utrjujejo ter preverjajo znanja o posameznih predmetnih področjih. Vsebinski okvir učbeniku določajo učni načrti. Učbenike izbirajo učitelji in z njimi organizirajo poučevanje. V Sloveniji status učbenika pridobijo tista učna gradiva, ki jih potrdi pristojni strokovni svet. Učitelji poleg učbenikov za doseganje ciljev izbirajo in staršem v nakup predlagajo še druga učna sredstva kot so delovni zvezki, zbirke nalog, atlase ipd. Postopek potrjevanja učbenikov je določen s Pravilnikom o potrjevanju učbenikov. Seznami potrjenih učbenikov so zbrani v spletnem Katalogu učbenikov.

Moje mnenje je, da je v prvi triadi vsega preveč. Učenec potrebuje učbenik, nisem proti, saj se mora srečati v času šolanja tudi s strokovnimi zapisi, a ne za vsak predmet in s toliko natlačene snovi, da še jaz nisem našla bistva. Kako naj bi ga drugošolec.

Pa še to je narobe. Vsiljivost založb je bilo potrebno nekako ustaviti in so zdaj vsi učbeniki v učbeniškem skladu. Učenec si ga sposodi, a vanj ne sme pisati, ne sme podčrtati, očrtati. Je nedotakljiv. In tako je zame, učiteljico, neuporaben. Za učence pa še bolj, saj jih je veliko le za »na klop« in jih sploh ne smejo odnesti domov.

Zmešnjava, ki se ji reče »za denar vse« in ne več »vse za otroke«.

Saj sem kar naenkrat ugotovila, kot da učencev ni več v šolskem sistemu. Na konferencah smo imeli točke o izvajanju projektov, o novih uredbah, o disciplinskih ukrepih in delitvi ali združevanju skupin v podaljšanem bivanju. Določanje in štetje ur in minut dežurstev, drugega dela, pisanje (tipkanje) v LoPolisu ali eAsistentu, poročil, organizacijskih načrtov, varnostnih načrtov. Pa ne mislite, da zaradi učencev, ampak zaradi inšpektorjev, ker so zadnja leta kot inventar po šolah.

Potem se je od nekje znašel obvezni delovni čas za učitelje. Vsi so nam ga privoščili. Mnogi so mislili, da bodo tako učitelji več z otroki. Nič od tega. Skupina ali oddelek ima enega učitelja in nič več. Učitelj pa določeno število ur dela z učenci. Čas do zapolnitve ur naj bi bil namenjen »ne vem čemu«, saj nikoli v delovni dobi nisem imela kabineta. Zbornica pa ni primerna za nobeno delo, razen za skupinsko drenjanje ob računalnikih in fotokopircih.

Pa da ne bi živeli v coni udobja, so mi mlade učiteljice imenovane razvojnice, začele predavati o formativnem ocenjevanju. Opisna ocena pa nikoli ni bila taka, kot je bila prvotno mišljena.Če smo to nekako prenesli, so nam pa na ministrstvu skupaj s SVIZ-om pridobili »stavbno zemljišče«, kjer mora vsak učitelj graditi svoj tretji steber.

Vesela sem, da mi ga ni potrebno. Saj sem s svojim delom gotovo zgradila štiri. Če ste opazili, otrok ni nikjer omenjen. Ne namerno. To je resnično. Kot da učencev ni. Kam so izginili zadnja leta iz šolskega kurikula, mi še ni jasno. Učitelji in starši jih še vidimo, čutimo in vemo, da so. Za glavnega »strojevodjo«, ki ta šolski vlak z vso prtljago pelje naprej, po moje po tistem drugem tiru, ki ga še ni, otroci niso več del te vožnje.

Samo poglejte, kako se piše Bela knjiga. Vsaka vlada ustanovi nov strokovni svet, ki začne postavljati osnove za pisanje te knjige. Ko se malo dogovorijo, pade vlada. Se po dolgem času sestavi nova, postavljen je nov svet. A ne nadaljuje dela prejšnjega. Začne na novo. Vlada pade. Se sestavi nova.To se pa zdaj lahko ponavlja v nedogled. Otroci v tej zgodbi so nevidni, a najbolj trpijo. Trpijo zato, ker vem, da so vedoželjni, radovedni, znajo razmišljati, imajo ideje, znajo sodelovati … A zaradi vseh nesmiselnih prtljag na tem vlaku ne morejo pokazati svoje.

Je pa res, da ves šolski ustroj in vse, kar se dogaja v šolstvu, stoji ali pade z učiteljem.

OPOMBA:
Sem bila razredna učiteljica. Moj mnenje je za obvezno osnovno šolanje.

Vilma Dobrin

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor