Danska: otroke je najbolje pustiti v gozdu

»V prvem vrtcu mojega sina, ki je imel komaj dve leti, so smatrali, da je v redu, da gre ven na sneg in dež brez kape, da otroka zmrazi in se zmoči, ker naslednjič zagotovo ne bo pozabil kape, »pravi Kristina Wolsperger Danilovski«

Ko se je Zagrebčanka Kristina Wolsperger Danilovski v začetku leta 2009 z družino preselila v Kobenhavn, se je zavedala, da odhaja v precej drugačno državo. Svoje dogodivščine v Kobenhavnu je na zabaven in ležeren način v mailih redno opisovala svojim prijateljicam na Hrvaškem. To dopisovanje, pravi, je bila njena duhovna hrana.

Po treh letih se je Kristina z družino vrnila v Zagreb, na osnovi pisem iz Danske pa je objavila knjigo »Danci in tujci«, v kateri se, glede na to, da je v Kobenhavnu vzgajala svoja dva otroka, precej dotika danskega odnosa do vzgoje otrok. Prenašamo vam njene vtise.

Vrtec? Pa to je prava luknja

Prvo srečanje s popolnoma drugačnim konceptom življenja na Danskem je bilo vezano na vpis otroka v vrtec.

Arhitektura Kobenhavna je čudovita in pričakovala je vesel, barvit in topel vrtec in predane, zainteresirane vzgojiteljice. Vendar pa je otroka vpisala v zgradbo, podobno baraki, s sivimi zidovi in tlemi, brez barve, igračk in risbic, pazile pa so ga vzgojiteljice, ki so se komaj kaj ukvarjale z otrokom.

»Danci verjamejo, da je treba otroke od malih nog vzgajati, da postanejo individualist, da morajo skrbeti sami zase in se sami zabavati. Danske mame ne tečejo za svojim otrokom in ne kričijo »ne tja, pazi, padel boš.« Oni verjamejo, da otrok mora pasti in tako se bo naučil. V prvem vrtcu mojega sina, ki je imel komaj dve leti, so smatrali, da je v redu, da gre ven na sneg in dež brez kape, da otroka zmrazi in se zmoči, ker naslednjič zagotovo ne bo pozabil kape, »pravi Kristina Wolsperger Danilovski.

Naša miselnost bo težko to sprejela, vendar Kristina opozarja: Danci odrastejo v srečne, zdrave in odgovorne ljudi. Samo njihov pristop je drugačen.

»Tukaj se ne ocenjuje, kaj je bolje in kaj slabše – preprosto drugačno je. Ali je bolje neprestano skakati okoli otroka, kot to počnemo mi? Ali je bolje, da so vrtci obarvani z modro in roza barvo ter polni cvetja, kot je pri nas? Ali je to objektivno bolje? Ali je naša miselnost, v kateri se zadnji evro porabi za otroka, boljša? Ali je bolje, da starši nimajo ničesar, otroci pa nosijo obleke blagovnih znamk in praznujejo drage rojstne dneve? Ne vem! Tega, recimo, na Danskem ni. Obleke kupujejo samo, če je potrebno in to poceni, igračke so redke, prav tako tudi sladkarije. Verjetno je najboljša pot nekje v sredini – pravi Kristina.

Terapevtski učinek spanja na ulici

V mračnem jutru, ko jo je hladen severni veter bičal s prvimi kapljami dežja, je šla Kristina mimo desetih vozičkov, parkiranih na dvorišču vrtca, v katerem naj bi ponovno pustila svojega objokanega 1,5 letnega otroka, ko je zaslišala stokanje in tihi jok. Misleč, da si domišlja, se je nagnila nad en voziček in tam zagledala zavitega dojenčka, ki joče. V devetih od desetih vozičkov so spali dojenčki, na nordijskem mrazu, brez nadzora! Kristina še ni vedela, da Danci globoko verjamejo v terapevtski učinek spanja otrok na prostem, v glavnem brez nadzora. In sploh ne razumejo, zakaj preostali del sveta panično kliče policijo in socialno službo, ko naletijo na vozičke, v katerih jočejo otroci. V danskih vrtcih je takšno varstvo otrok standard: če nimajo dvorišča, morajo imeti zagotovljeno teraso za otroško spalnico na prostem!

Otroke je najbolje pustiti v gozdu

Danci se zelo zavzemajo za ekologijo in zdrav način življenja. Danski otroci redko dobijo sladkarije, a redno jedo surovo hrano. Ne kupujejo jim igrač brez konca in kraja. Otroci morajo biti ustvarjalni in se igrati na prostem brez vmešavanja odraslih. Zato so zelo popularni gozdni vrtci – »ustanove«, zaradi katerih bi na Hrvaškem zagotovo dvignili na noge Varuha otrokovih pravic, Ministrstvi za šolstvo in socialne zadeve iter zahtevali kazenski pregon lastnika.

To so vrtci, ki so v gradbenem smislu sestavljeni iz skupaj zbitega wc-ja na travniku poleg gozda. Vrtčevski prostori, telovadnica, garderoba in ostali običajni inventar so – v gozdu. Pleničarji, torej dvoletniki, so v skupini Hrast, predšolski otroci pa v skupini Smreka. Ti otroci vsak dan osem ur preživijo v gozdu, brez strehe, brez stavbe, brez igračk, brez radiatorjev. In to v državi, kjer huda zima traja od konca septembra do polovice maja. Otroci prinesejo s seboj »lunch« pakete, pretežno iz presne hrane.

Osnovno pravilo je, da se morajo otroci animirati sami, brez vmešavanja vzgojitelja. Po osemurni izmeni avtobusi odpeljejo otroke nazaj v mesto. Težko si je zamisliti zagrebško mamo, da pristane na to, da njen otrok, ki je komaj shodil, po cele dneve samo tava po gozdu pri minus deset stopinjah. Prav tako ni zagrebške mame – za razliko od kobenhavnske – ki ne bi vedela, kaj so to vrtčevske bolezni. V gozdnih vrtcih ni ne virusov ne bakterij. Ti otroci so – zdravi kot dren.

Otrok ima vročino? Pa pustite ga golega na snegu …

Danci ne nasedajo prevaram farmacevtskih lobijev in ne uporabljajo zdravil brez potrebe, ker od večine stvari se ne umre. To je mantra ne samo povprečnega Danca, ampak tudi njihovih zdravnikov. Po mnogih letih upiranja jo je sprejela tudi vzgojiteljica Ankica, begunka iz Bosne, ki že 20 let dela kot vzgojiteljica v tamkajšnjem vrtcu. Ankica je dolgo mirila Kristino, ki je dobila žični zlom, ko je v vrtcu svojega otroka videla slečenega do plenic in sredi zime postavljenega poleg odprtega okna.

Otrok je bil postavljen tam, da se mu na takšen način naravno zbije temperaturo! Svečke, sirupe in obloge, prvo pomoč vsake hrvaške mame, danske mame najpogosteje prezirajo. Prav tako kot na splošno prezirajo nepotrebne obiske zdravnika, zaradi, recimo, visoke temperature ali ošpic. Glede na to, da se do zdravnika ne pride brez internetne ali telefonske najave, je do njih zagotovo nemogoče priti s tako navadnimi simptomi. Kristina je na koncu za svojega bolnega malčka klicala zagrebške zdravnike, ki bi ji ali pomagali po telefonu ali ji svetovali, kako naj pretiravajo z opisom simptomov, da bi tako v Kobenhavnu prišla do pediatra.

Danci radi imajo otroke

Danska je ena redkih držav v Evropi, ki nima resnih problemov z nataliteto. Ženske na Danskem rodijo povprečno 1,8 otroka, hrvaške ženske rodijo komaj 1,4 otroka, slovenske ženske (podatek iz leta 2012) pa rodijo 1,6 otroka.

In to se na Danskem vidi že na ulici – otroci so vsepovsod, starši jih vedno peljejo s seboj, ker so varuške najpogosteje nesprejemljive, neobičajno pogosti pa so tudi vozički za dvojčke. Danska je na vrhu držav po številu žensk, ki se odločijo za umetno oploditev. Dejstvo je, da je Danska, ne glede na naše popolno nerazumevanje njihovih starševskih metod, država, ki ima rada otroke in družine – kakršne koli: ločitve so pogoste, vendar po ločitvi starši enakopravno skrbijo za otroke.

Veliko število žensk ima otroke z več moškimi. Istospolni pari normalno vzgajajo otroke, ženske se tudi same pogosto odločajo za umetno oploditev. Spoštujejo različnost družinskih struktur in imajo radi otroke.

Na koncu še dodajmo: glede na raziskave o sreči, ki so jo izvedli strokovnjaki NY Univerze Kolumbija po naročilu Združenih narodov, so Danci najsrečnejši narod na svetu, čeprav pri njih zima traja dlje kot vsi ostali letni časi skupaj in mrak se večji del leta spusti že ob 16. uri.