Ničesar drugega ne rabim

Sovražim tiste trenutke in dneve, ko se bojim za zdravje svojih otrok, moža, najbližjih. Tisti občutek, da je treba zelo malo, da bi se vam svet obrnil na glavo, da lahko vsa sreča izgine v trenutku, me pripelje do resnične groze. Takrat neprestano v sebi molim, izgovarjam mantre kot majhen otrok, jokam in obljubljam, da bom naredila vse, samo da bi bili oni zdravi.

Ničesar drugega ne rabim

Takrat spoznam, kako močna sem in kako šibka sem. Zdi se mi, da bi zaradi njih vse zdržala, hkrati pa bi se razletela na milijon delčkov, v prah, dokler ne bi izginila.

Črne misli za konec leta. Nisem jih želela, priklicala. In vem, da so minljive tako kot težave, ki se nam vsem včasih naprtijo v življenju.

Zdi se mi, da ljudje brez teh malih opominov ne bi znali ceniti tistega, kar imamo. Le kakšna je to življenjska usoda in ironija, ki nam preprečuje, da bi živeli v trenutku, da bi vsak dan bili hvaležni za življenje, zdravje, srečo in blaginjo in ne samo takrat, ko se nam te izmikajo.

V bistvu želim povedati, kako imam rada svoja fanta in moža. Tako jih imam rada, da včasih iz čistega miru od sreče in njihove lepote jočem. Zaradi tistega občutka v trebuhu, duši, srcu. Da so oni zame ljubezen in smisel. Ljubim svojega moža od prvega trenutka, od prvega stavka, ki sva si ga izmenjala. Vedela sem, da je to on. Tisti pravi, moj. In bilo mi je smešno in mesece me je bilo sram priznati mu, da ga ljubim od samega začetka, dokler mi sam ni priznal enako. Nikoli nisem spoznala boljšega človeka in spoznavam, kako sem srečna, da je prav on moj mož in oče mojih otrok.

To ne pomeni, da nimamo raznih težav, da me otroka pogosto ne spravljata ob živce do meja manjše možganske kapi. Ne. To pomeni, da jih vidim, slišim, ljubim in sprejemam. To pomeni, da se učim prilagajati, spreminjati, rasti in razvijati. To pomeni, da bolj cenim tako sebe kot njih. To pomeni, da živim, ne pa životarim.

Skozi moje telo se vse pogosteje pretaka tisti občutek iz otroštva, ko si brezskrben, razposajen, ko dneve in dneve samo pluješ po puhasti domišljiji in nekem zasanjanem občutku. To je tisti lepljivi občutek miline in topline, ko vse dobiva svoj smisel in ko se glava prazni in duša polni. Ponovno osvajam že osvojeno. Dovoljujem, poslušam in si prisvajam vse tiste razsute in pozabljene dele sebe. Rastem iz ljubezni, ki mi jo nudijo. In tega ne izgovarjam tukaj, samo da bi to rekla, ampak da bi si zabeležila ta občutek, da ga ne pozabim, ko mi bo težko.

To leto posvečam sebi in njim. Želim, da se crkljamo in igramo, norimo in sanjarimo.  Da se vrnem k sebi in njim, ker drugega ne potrebujem, mar ne?

Samo naprej! Uživaj.

Kata Granata

 

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor