Izzivi zgodnjega materinstva
Piše Saša Petrovič, zakonska in družinska terapevtka
Zadnje čase opažam, da je med mladimi mamicami prisotno veliko strahu. Ob poplavi vseh informacij so dostikrat izgubljene in dobivajo občutek, da se premalo trudijo, ter ne zmorejo slediti tempu zunanjih standardov. Znanstvene raziskave otroških možganov, nasveti o prehranjevanju, negi, spanju, vsi pripomočki in oprema je le nekaj tem, ki jih dnevno ponuja splet. In če mamica ni v stiku s svojim notranjim bistvom ter nima zgrajene pozitivne lastne vrednosti, lahko hitro pade v past primerjanja z drugimi mamicami ter bije bitko boljša, hitrejša, spretnejša in popolnejša. Takšno primerjanja in ugajanje vodi v začaran krog razočaranja, krivde, notranjega nemira, pod vsem pa se skriva globoka bolečina nevrednosti, osamljenosti ter nezadostnosti, ki ima korenine v primarni družini.
Materinstvo lahko v ženski prebudi spomin na lastno otroštvo in vse rane, ki so nastale v odnosu z njenimi starši. Tako se ženska ponovno znajde v primežu strahu in skrbi, da ne bi ponovila boleče dinamike v odnosu do svojega otroka. V obdobju zgodnjega materinstva je najpomembneje, da se mamica umiri, zazre globoko vase in začuti notranjo moč. Zaupanje, da je dovolj dobra mamica za svojega otroka in da lahko začuti otrokove potrebe in jih zadovolji, jo reši bremena krivde. Ob takšni notranji gotovosti jo zunanji nasveti ne vržejo iz tira in vzame tisto, kar ji ustreza in s čimer je usklajena. V materinstvu je težnja k perfekcionizmu odveč. Visoka pričakovanja, da bo stanovanje brezhibno pospravljeno, perilo oprano, kosilo skuhano in poskrbljeno za otroka so nerealna. Mamico spravljajo v velik stres in vse skupaj lahko vodi v izgorelost. Zato je nujno, da spusti težnjo po perfekcionizmu, za katero se skriva nizka lastna vrednost in občutek, da ni dovolj dobra. Nujno je, da najprej poskrbi za svoje osnovne potrebe po zdravi hrani in počitku. Da si vzame vsaj nekaj časa zase, zaupa partnerju otroka v varstvo in se sprosti. Ko bo mamica zadovoljna ter notranje mirna, bo tudi dojenček bolj miren in hitreje ga bo zmogla potolažiti in uspavati. Na to ženske velikokrat pozabijo, saj so bile vzgajane, da morajo skrbeti za druge. Skrbijo pa lahko za druge, če najprej poskrbijo zase brez slabe vesti.
Rojstvo otroka je velik izziv za partnerstvo, saj postavi na preizkušnjo temelje partnerske veze. Ves fokus je obrnjen na nemočnega otroka, časa za druženje v dvoje je veliko manj in utrujenost zaradi neprespanih noči se lahko veča. Če sta partnerja uspela zgraditi varno, ljubečo in notranje povezano partnerstvo ter imata osnove zdrave komunikacije, si bosta stala ob strani tudi ob težkih trenutkih. Znala bosta slišati stisko drugega in si dati tolažbo ter nežno sočutje. Prav tako bosta po konfliktih, ki so včasih neizogibni, hitro spet našla stik in poiskala kompromise. Na drugi strani pa se razpoke v odnosu po prihodu novega družinskega člana lahko še povečajo. Moški se zaradi občutkov nemoči, odvečnosti in odrinjenosti lahko umakne. Ne zmore se prilagoditi spremembi in ozavestiti, ubesediti in prečutiti notranje stiske v odnosu s partnerko. Morda je ne želi obremenjevati, saj vidi, da je sama v vlogi, ki je lepa, a hkrati zelo naporna. Namesto, da bi si vzela čas zase, bila ranljiva in se povezala v čustvovanju, se zapreta vsak v svoj svet. Mučna tišina včasih boli bolj kot tisoč izrečenih besed. V zraku je čutiti razočaranje, ki lahko vodi v izbruhe konfliktov, kjer si partnerja očitata stvari in krivita drug drugega za poslabšanje odnosa. Če bi se umirila, govorila o sebi, začutila notranje doživljanje in prevzela svoj del odgovornosti, bi prišla do vzorcev, ki ju vodijo vedno znova v nepovezanost in odtujenost. V terapevtskem procesu delamo predvsem s temi bolečimi notranjimi vsebinami z namenom, da jih prečutimo in razrešimo.
- Virtualno dopisovanje - 20. 7. 2019
- Nespoštljiva komunikacija v družini - 18. 6. 2019
- Odvisnot od odnosa - 6. 5. 2019