Starševska ljubezen ali egoizem?

Spodnji tekst je doživeto besedilo o tem, kako otrokom nehote slabšamo kvaliteto življenje in jih vzgojimo v nesamostojne ljudi, ki se ne cenijo.

Starševska ljubezen ali egoizem?

”Otroci so sveti. Samo najboljše za mojega otroka. Naj vsaj oni kaj doživijo. Cvet življenja. Ne skrbi, sin, očka bo vse naredil zate … ”

Neprestano poslušanje takšnih izjav kot pesmic, mi je iz nekega razloga začelo zelo presedati. Kot očetu, kot nekdanjemu otroku in kot bodočemu dedku. Ali naj ne bi bilo dovolj le ljubiti svoje otroke? Ali ni že skrajni čas, da se začnemo obnašati do njih malo bolj človeško?

Sam si ne bi izbral rojstva v teh časih. Preveč ljubezni je. Komaj se dobro rodiš, že postaneš lutka. Mama, oče, babici in dedka so samo čakali, da na tebi lahko začnejo zadovoljevati svoje komplekse in nagone.

Hranijo te, dokler ne počiš. Priskrbijo ti otroškega maserja. Na vsesplošno navdušenje, te oblačijo v kavbojke in suknjič, čeprav sploh še ne znaš sedeti. Če pa si punčka, ti že v drugem letu življenja prebodejo ušesa, da ti lahko vanje vtaknejo mini zlate uhančke, ki si jih je omislila podariti priljubljena tetka Polona, ne glede na strošek.

Do tvojega tretjega rojstnega dne, je tvoja soba že tako (pre)polna igrač, da jih niti ne spraviš več vanjo, do šestega rojstnega dne pa za vse tvoje igrače postane premajhna že koča.

Iz dneva v dan te neprestano vozijo sem in tja, nato vodijo po trgovinah z otroškimi oblačili, nazaj grede se ustavite še v restavraciji in seveda – javni igralnici v nakupovalnem centru.

Še posebej skrbne mamice in babice spijo z otroki vse tja do njihovega 10. leta starosti, vse dokler to početje ne začne spominjati na pedofilijo. In – da ne pozabim! Tablica! Otrok mora obvezno imeti tablični računalnik. Po možnosti tudi iPhone. Od tretjega leta. Ker … ima jo tudi Luka, mama mu ga je kupila, pa zasluži manj kot mi. Še celo Vesna iz sosednje skupine v vrtcu ga ima, pa živi z babico.

Starševska ljubezen ali egoizem?

Pred vstopom v osnovno šolo se običajno zaključi ”obdobje lutke” in začne se ”obdobje popravljanja”. Ti krasni, ljubeči starši nenazadnje ugotovijo, da so nekje nekaj zgrešili, naredili narobe. Otrok je predebel, ima težak karakter ter sindrom pomanjkanja pozornosti. Zdaj z enakim zagonom in navdušenjem kot prej tega istega otroka vozijo do dietetikov, pedagogov, psihologov, nevrologov in psihiatrov. Celotno sorodstvo pa išče čudežno rešitev, ki bo zagotovila čudežno ozdravitev, a pri tem se odnos in pristop k vzgoji ne spremenita. Za te ezoterične ukrepe se zapravi veliko denarja, živcev in časa. Rezultat pa je nič. Čisti nič.

Ko jalovost napora postane očitna, se prične faza obupanosti. Takrat starši kar naenkrat začnejo na svoje, nekdaj krasne otroke, zvračati očitke: ”Vse storimo zate, a ti …!”. Del tega sovraštva, zavračanja se na otroka prenese kot kapitulacija, do katere pride, ko najstnik pristane v ustanovi zaprtega tipa (vojska, elitna britanska šola), druga stran (starši) pa v svoji glavi še vedno vrti film brez konca ”s teboj so same težave”.

In ko se starši pomirijo sami s seboj in spoznajo, da ”iz njega/nje” nikoli nič ne bo, se starši odločijo, da bodo iz svojega že odraslega otroka vseeno nekaj naredili. Izpišejo ga iz vojske, vpišejo na fakulteto, seveda jo tudi plačajo, podkupujejo profesorje, pokrivajo vse stroške, mu kupijo stanovanje, avto in mu preko zvez priskrbijo dobro službo. In, seveda, če ta že odrasli otrok za povrh vsemu še ni prav preveč talentiran, lahko takšna strategija staršev pripelje do precej varljivih rezultatov. Imamo namreč psihično pohabljenega, vendar na videz zrelega in odgovornega človeka.

In najverjetneje bodo zaradi ”za vsako ceno” starševske ljubezni celjenje  ran ti otroci plačali na povsem drug način – z zdravjem, življenjem in dušo.

Tako imenovani kult otroka, se je pojavil ne tako dolgo nazaj – pred petdesetimi, šestdesetimi leti. To je pravzaprav podoben pojav kot pojav Božička, ki se nam smehlja iz reklamne stekleničke Coca-cole. Otroci so najmočnejše orodje za pospeševanje potrošniške norosti. Ljubezen do otroka se je začela kazati že v prvem krogu, nato samo še namestite merilnik ljubezni in tekma se lahko začne.

Vse to seveda ne pomeni, da otroci niso bili ljubljeni. So. In še kako! Le družina ni bila prav usmerjena. Otroci so bili ljubljeni, a so vse od prvih trenutkov zavedanja vedeli, da so del velikega vesolja, ki se imenuje ”naša družina”. Da obstajajo starejši, ki jih moramo spoštovati in da obstajajo mlajši, za katere je treba skrbeti ter da obstaja nekaj, kar je le naše, v kar se zlivamo, naše prepričanje, ki ga spoštujemo.

Dandanes je tržišče ustvarilo model družine, v kateri se vse vrti okoli otroka. To je seveda recept za neuspeh. Strategija, ki obstaja samo zato, da bi gospodarstvo iztržilo čim več denarja. Trg si ne želi družin, ki bi si same postavljale svoje potrebe, kajti potem iz takšne družine ne bi dobili toliko denarja. Za trg ni idealen oče tisti, ki svoj prosti čas preživi z otrokom, ga odpelje v park, na vožnjo s kolesom … Z vidika trga je idealni oče tisti, ki nima prostega časa, saj mora delati nadure, da zasluži za dvourni obisk vodnega parka.

starsevska-ljubezen-ali-egoizem-2

In veste, kaj? Morda bi lahko besedo ”ljubiti” v tem besedilu zamenjali s katerokoli drugo besedo oz. glagolom: ignorirati, ne imeti rad, biti ravnodušen. Kajti starševska ljubezen je pravzaprav zgolj ena od oblik egoizma. Nebrzdana mati, oče deloholik – vse to je le mehanizem, pogon. Ne glede na to, kaj so mi starši govorili o starševskih dolžnostih in požrtvovalnosti, sta tako očetovstvo kot materinstvo v grobem le nasledstvo, neke vrste ljubezen, ki izhaja iz čiste biologije.

Lep indijanski rek pravi: ”Otrok je gost v tvojem domu: nahrani ga, izobrazi ga in pusti, da gre.”

Nahraniti otroka – to zna vsak tepec; izobraziti ga – to je že težje; da pa otroka vse od njegovih prvih minut življenja malo po-malo puščamo stran od sebe – to je ljubezen.

Prevedla in priredila: Irena Sušnik Trojar

Napisal: Dmitrij Sokolov-Mitrič

Ocena:
[Skupaj: 52 povprečno: 4.4]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor