Razvojna obdobja in starševstvo

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Razvojna obdobja in starševstvo

Piše dr. Tadeja Milivojevič Nemanič

Ne glede na to, ob kakšnih starših smo odraščali, nam ti niso zmogli dati vsega, kar smo na določeni stopnji razvoja kot otroci potrebovali. Vzgajali so nas glede na lastne omejitve in nezadovoljene potrebe, ki so izvirale iz njihovega otroštva, njihovi starši pa so jih vzgajali glede na svoje lastne omejitve in nezadovoljene potrebe. In zdaj smo tu mi, nekaj deset let nazaj še otroci, danes starši. S svojimi lastnimi omejitvami in s svojimi lastnimi nezadovoljenimi potrebami, ki jih pogosto nezavedno prenašamo naprej.

Namen razumevanja našega razvoja ni v tem, da krivimo starše za vse, česar nam niso zmogli dati, temveč da poglobimo naše razumevanje o tem, kakšne so naše otroške rane, neizpolnjene in nezadovoljene otroške potrebe, da bolje razumemo sebe in da vidimo, kako s svojimi ranami vplivamo tako na naš partnerski kot na starševski odnos.

V tem tednu sem veliko pisala o razvojnih fazah, sledila je tudi vaja, s katero ste lahko ugotovili, v katerem obdobju ste kot otrok bili ranjeni. Obstaja pa še drug način, kako ugotovimo svoje rane. Pokažejo nam jih naši otroci.

Kako prepoznamo, kdaj se v povezavi z otroci oglašajo naše čustvene rane?

Kadar reagiramo pretirano, nerazumno, nenavadno. V kakršni koli smeri: s strahom, jezo, žalostjo, ponosom, vznesenostjo …
Spomnite se na primere, ko neka otrokova reakcija »čisto ven vrže« vašega partnerja, vi pa ste ob tem čisto mirni; pri kaki drugi pa premetava vas, partnerja pa sploh ne gane. Take reakcije kažejo na čustvene rane.

V zvezi z ranjenostjo v razvojnih fazah si velja si zapomniti eno pravilo: Kjer so se naši starši “zataknili” z nami, se bomo mi s svojimi otroci.

To pomeni, da približno v tistem starostnem obdobju, ko smo bili mi »problematični« za naše starše, bodo tudi naši otroci za nas. Oz. v tistem obdobju, kjer so naši starši imeli težave s sprejemanjem nas, bomo mi imeli težave s sprejemanjem svojih otrok.

Torej: Če sami ne rastemo in ne celimo svojih čustvenih ran, tudi otroku ne moremo uspešno pomagati v tistih razvojih fazah, v katerih smo bili sami ranjeni. Zato je pomembno je, da se v odnosu z otroci (in partnerji) čim bolj opazujemo. Cilj ni, da bi se počutili bolj krive, temveč, da bi zbrali dovolj informacij, da bomo lahko postali boljši starši (in partnerji).

V naslednjem prispevku pa bom govorila še o tem, kako naše rane vplivajo tudi na izbiro partnerja in na partnerski odnos. Ostanite 🙂

Tadeja Milivojevič Nemanič

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini.

Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
Tadeja Milivojevič Nemanič

Latest posts by Tadeja Milivojevič Nemanič (see all)

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Tadeja Milivojevič Nemanič

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini. Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.

Dodaj odgovor