Kako poskrbeti, da se bodo naši otroci uspešno soočali s četrto industrijsko revolucijo?

V zadnjem obdobju smo imeli kar nekaj notranjih in zunanjih pogovorov, kako naj naše otroke in mladostnike pripravimo na uspešno življenje po četrti industrijski revoluciji. Na to problematiko se usmerja vedno več pozornosti, saj je bila osrednja tema Svetovnih gospodarskih forumov v Davosu v preteklih nekaj letih.

Prva industrijska revolucija se je odvijala v 18. in 19. stoletju in je obsegala urbanizacijo in razvoj parnih strojev, povezana pa je predvsem s tekstilom in železom. Druga industrijska revolucija se je odvijala v začetku 20. stoletja, z njo pa se je začela masovna proizvodnja dobrin.

Tretja industrijska revolucija je znana tudi pod imenom »digitalna revolucija«. Začela se je okrog leta 1980 z vedno bolj razširjeno uporabo osebnih računalnikov in spleta.

Četrta industrijska revolucija pa je nadaljevanje digitalne revolucije in predstavlja način, kako je novodobna tehnologija vedno bolj vpeta v sodobno družbo. Samo pomislite na umetno inteligenco, robote, nanotehnologijo, kvantno mehaniko, biotehnologijo, internet strani in avtomobile brez voznikov.

Vse omenjeno sicer res spada med visoko tehnologijo, a rezultate četrte industrijske revolucije lahko okrog nas spremljamo vsak dan, zaradi česar moramo biti pozorni, kako bo to vplivalo na naše otroke. Sicer zaenkrat še ne vemo, kako bodo spremembe v avtomatizaciji in umetni inteligenci vplivale na različne tipe služb, lahko pa z gotovostjo trdimo, da bo v prihodnosti vsako delo vsebovalo tudi tehnološko komponento. Učitelji bodo uporabljali tehnologijo, ki jim bo pomagala individualizirati način učenja za vsakega učenca in prilagoditi učne ure potrebam posameznih otrok. Zdravniki se bodo zanašali na tehnologijo za postavljanje bolj točnih diagnoz in na avtomatizacijo za izvajanje zahtevnih operacij s pomočjo robotov. Bančniki so že sedaj vedno pogosteje zamenjani z algoritmi in večina finančnih strokovnjakov se že uči novih tehnoloških spretnosti, da bodo lahko pripravljeni na spremembe, ki jih čakajo v prihodnosti. Poleg tehnologije, ki bo zagotavljala službe, je jasno, da se bodo morali ljudje v prihodnosti celo življenje učiti novih veščin in spretnosti, da bodo lahko dovolj hitro sledili vsem tehnološkim spremembam, ki se in se še bodo dogajale z vedno večjim tehnološkim napredkom družbe in gospodarstva.

Specifične tehnične sposobnosti bodo vedno bolj uporabne. Inženirji, računalničarji in programerji prevzemajo vedno več dela in so vedno bolj iskani izobrazbeni profili. A še pomembnejše kot specifične tehnične spretnosti bodo mehke veščine, ki pomagajo otrokom in mladim pri prilagajanju na spremembe:

• Kreativnost: najpomembnejša veščina, ki kaže na to, da bodo tudi v tehnološkem napredku še vedno potrebovali umetnost, kjer bodo lahko otroci in mladi razvijali svojo kreativno žilico, potrebovali pa bomo tudi varno podporno okolje, kjer lahko učenci preizkušajo nove stvari brez strahu pred neuspehom in tveganjem. Kreativnost in tehnologija se ne izključujeta – verjamemo, da je tehnologija sama po sebi izjemno kreativna, zaradi česar uporabljamo pristop na problem usmerjenega učenja, prek katerega učenci preizkušajo svoje ideje, rešitve in se učijo prek lastnih napak.
• Sodelovanje: timsko delo je navadno precej težavno za spremljati in ocenjevati, zaradi tega pa tudi ni visoko med prioritetami v organizacijah in institucijah, ki se osredotočajo na individualno ocenjevanje (npr. v šolah). A v resničnem življenju pa je sposobnost sodelovanja v ekipi ključna za uspeh, saj se prek tega otroci in mladi naučijo, kako organizirati delo, kako si postaviti prioritete, kako komunicirati z vrstniki ter kako sprejemati in dajati konstruktivno kritiko. Sodelovanje zahteva vajo.
• Računalniško razmišljanje: ta način mišljenja se razlikuje od samega programiranja. Nanaša se na sposobnost, da nek problem razdelimo na manjše korake in cilje. Pomaga nam pri analitičnem reševanju problemov in pri delegiranju nalog, je pa tudi ključen korak pri načrtovanju reševanja problemov s pomočjo programiranja.
• Komunikacija: naše delo je le toliko uspešno, kolikor ga lahko naša publika razume in dojame. Če ustvarimo najbolj elegantno rešitev na nek problem, a je ne znamo razložiti drugim in je razširiti med ljudi, je ta rešitev brez uporabne vrednosti. V spretnosti, da na enostaven način komuniciramo o kompleksnih temah, pa poglobimo tudi svoje znanje in razumevanje problematike.
• Design thinking (dizajnersko razmišljanje): je učinkovito orodje za reševanje problemov ter ustvarjanje inovativnih rešitev na kateremkoli področju. Rezultat uporabe te metode so rešitve, prilagojene uporabnikom, saj je v ospredju ravno upoštevanje njihovih želja, navad in pričakovanj. Je proces ustvarjanja, testiranja in pridobivanja povratnih informacij, s pomočjo katerih svoj izdelek nadgradimo, izboljšamo, spremenimo ter ponovno testiramo, dokler s končnim izdelkom nismo zadovoljni. To pomeni, da se našega primarnega načrta ne držimo kot pijanec plota, pomeni, da se ne osredotočamo na čustveno navezanost na svojo začetno idejo, temveč pomeni, da ohranjamo radovednost in odprtost za povratne informacije ter da poizkuse, ki nam ne uspejo, tretiramo kot nujne korake na poti k uspehu, ne pa kot dokaz naše lastne nesposobnosti in neuspeha. To je ključen način razmišljanja v tehnološkem delu in ustvarjanju, ki krepi odpornost in prilagodljivost posameznikov.
• Radovednost: lahko bi trdili, da radovednost ni veščina, a mi menimo, da je za razvoj radovednosti potrebna vaja. Radovednost pomeni, da se z vsem srcem posvetiš nekemu projektu, da ti je mar za končni izdelek ter da si motiviran za rešitev problema, ker si ga osebno želiš razrešiti. Radovednost pomeni, da svoj prosti čas posvetiš pridobivanju novega znanja in spretnosti, to pa je navada, ki se jo je mogoče priučiti. Radovednost pomeni željo po izvedbi raziskave, ker si želiš vedeti več in se želiš vedno znova učiti kaj novega. Radovednost pa tudi zahteva, da ti je mar za problematiko, s katero se ukvarjaš, da je ta tema zate pomembna in da se vanjo želiš poglobiti zaradi svoje notranje motivacije. Radovednost je ključna kompetenca, ki tudi po zaključku formalnega šolanja skrbi za intelektualno zanimivo in razgibano življenje.

V naših izobraževalnih doživetjih O-O! Spletno spretno te veščine in spretnosti vključujemo v vse, kar počnemo. V naših programih se otroci in mladi ne učijo le tehničnih znanj, temveč se naučijo reševati zapletenejše probleme ter se naučijo podati v neznano s samozavestjo, naučijo se premagovati intelektualna in kreativna tveganja in izzive ter tako dokončajo projekte, na katere so ponosni.

Tovrstne izzive in izobraževalno doživetje pa lahko izkusijo tudi vaši otroci v času poletnih počitnic. S pomočjo 5 dnevnega izobraževalnega doživetja, se otroci na inovativen in zabaven način naučijo osnovnih zakonitosti spleta ter digitalne tehnologije, ki mladim radovednežem omogoči varno, koristno in odgovorno virtualno druženje z vrstnik. V programu poleg digitalnih veščin razvijajo tudi svoje sposobnosti kritičnega mišljenja, računanja, logike, organizacije, prilagajanja in družbenega življenja, tako v učilnici kot tudi na svežem zraku brez uporabe sodobne tehnologije, saj jih želimo spodbuditi k ustvarjalnemu in kakovostnemu preživljanju časa ob različnih telesnih in miselnih aktivnostih. Brez skrbi: Zabavno in igrivo bo. Več o poletnih aktivnostih.