9 razlogov, zakaj ne smemo pomagati dojenčkom pri hoji

9 razlogov, zakaj ne smemo pomagati dojenčkom pri hoji

Resnično razumem težnjo staršev po tem, da dojenčkom pomagamo hoditi. Konec koncev je videti, da jim je to zelo všeč. Ko pomagamo našim dojenčkom pri hoji, se ob tem prav veselo zabavajo – uživajo v tem, da mi uživamo ob njih – medtem pa imamo sami neposreden pogled na enega od večjih življenjskih dosežkov. Včasih dojenčkom pomagamo hoditi zato, ker menimo, da potrebujejo pomoč pri razvijanju svojih motoričnih spretnosti in verjamemo, da je naša dolžnost, da jih to naučimo. Skrbi nas, da bo razvoj naših otrok zaostal, če jim ne ponudimo ene ali obeh rok (dobesedno).

Torej, zakaj bi komplicirali tam, kjer ni treba in vam svetovali, da dojenčkom ne pomagate hoditi?

Modrost telesa

»Le dojenček ve, kako lahko uporablja svoje sklepe,« opozarja Carol Pinto, raziskovalka in svetovalka s tega področja. Z drugimi besedami, ko pride do razvoja motoričnih spretnosti, so dojenčki samouki – resnično sami to znajo najbolje. S tem, ko dojenčka držimo za roko, da ga mobiliziramo, postavimo in popravljamo njegovo telo, okrnimo njegovo naravno sposobnost, da bi sam držal ravnotežje, pridobival na prostorski predstavi in presodil, kaj lahko in česa še ne zmore. Zaupati moramo svojim dojenčkom in počakati, da pričnejo hoditi, ko bodo na to res pripravljeni, ob tem pa bomo poskrbeli tudi za spodbudo mentalnega in fizičnega zavedanja.

Varnost

Zavedanje in varnost gresta skupaj  z roko v roki, če pa dojenčku pomagamo pri hoji, ti dve spretnosti med seboj ločujemo – otroku dajemo lažna občutek za ravnotežje in smisel za lastne sposobnosti – to pa je lahko zelo nevarno. Otroci, ki jim je dana svoboda, da se premikajo in razvijajo in na svoj način, pridejo do lastnega znanja, zaradi katerega bodo veliko varnejši.  Če je njegov notranji občutek za ravnotežje in presojo nedotaknjen, bo otrok premike naredil veliko bolj premišljeno in pazljivo in bo tako naredil veliko manj nepremišljenih premikov. V raziskavi, opravljeni leta 1971 v zvezi z naravnim razvojem motoričnih sposobnosti na inštitutu Pikler, je zapisano mnenje strokovnjakov, da je otroško premikanje zelo dobro koordinirano, ekonomično in obenem tudi previdno. Zabeležili pa so tudi, da so prav vsi otroci brez izjeme dosegli veščine, primerne starosti.

Navade, odvisnost

Pomagajte hoditi dojenčku in najbrž bo želel to ponavljati ves čas. Ne le, da se ob tem razvije nezdrava odvisnost od odraslega za pomoč pri lovljenju ravnotežja, razvije se tudi v navado neke aktivnosti, za katero bodo otroci veliko bolj zainteresirani in jo bodo želeli nadaljevati (in početi veliko pogosteje) dlje, kot bi jo mi sami. Dojenčki so zelo navezani na ponavljanje. Sama nimam rada veliko situacij, ko moram svojemu dojenčki reči »ne«. Dojenčki, ki jim ne pomagamo hoditi ali jih kakorkoli drugače postavljati, ne bodo za to nikoli prosili.

Starševske bolečine v hrbtu

Dovolj besed.

Onemogočanje neodvisne igre

Navada hoje s pomočjo odraslega ustvarja nepotrebno in neproduktivno odvisnost od odraslega. Vključevanje staršev k ponavljanju neke aktivnosti postane moteče, saj bi se otrok lahko prav zadovoljno sam ukvarjal z razvojem motoričnih sposobnosti na svoj način ali se vključeval v druge, bolj poučne, ustvarjalne in raziskovalne samoiniciativne aktivnosti.

Omejevanje

Kljub temu, da najbrž verjamemo, da s svojim dobrim namenom pomagamo dojenčku osvajati samostojno premikanje, ga pravzaprav s tem omejujemo (enako je s posedanjem in držanjem, da stoji na nogah). Dojenčki morajo zelo veliko trenirati, da bi osvojili prosto gibanje in s tem tudi druge spretnosti. Najbolje, kar lahko storimo, je, da spodbujamo to svobodo gibanja in jim zaupamo, da se bodo sami dobro znašli. Le dojenčki vedo, kdaj so nekaj pripravljeni storiti in kako poteka njihov trenutni razvoj.

Pomanjkanje prehodnega gibanja

Raziskovalci z inštituta Pikler so v svojih opazovanjih 722-ih otrok v eni od sirotišnic zapisali, da so otroci ohranili »stabilno in visoko raven aktivnosti med celotnim obdobjem razvoja novih motoričnih sposobnosti in da so spreminjali svojo pozo v povprečju vsaj enkrat na minuto. To kaže, da je otrok, ki mu onemogočamo svobodno gibanje, prikrajšan za dolge ure treninga in prehodnih drž, preden bi obvladal naslednjo razvojno sposobnost.«

Te odlične prehodne drže so ena od ključnih razlik, ki sem jih tekom let opazila med otroci, ki jim je dovoljen razvoj brez vmešavanja in tistimi, ki jim to ni omogočeno.

Prehodne drže so kot lego kocke, vsaka ima pri razvoju vašega otroka pomembno vlogo. Ko pa se, kakorkoli že, odločimo spodbujati otroka k sedenju ali hoji in ob tem verjamemo, da mu pomagamo, mu pravzaprav onemogočamo pridobivati izkušnje skozi zdrav razvojni proces, ki seveda vključuje širok nabor naravnih drž, ki gradijo moč.

Zaupanje + Obvladovanje = Samozavest

Osnovno zaupanje v našega otroka pomeni, da mu pustimo, da se sam razvija. Ko otrok začuti naše zaupanje in mu je dovoljeno preizkušati primerne, samostojno izbrane naloge in jih naposled tudi samoiniciativno doseči (kot je, recimo, hoja), se neguje samozavest. Namesto »končno znam tole, brez da bi se držal za očkove roke,« je potem »waw, poglej, kaj zmorem!«

Jaz sem dovolj

Ko začnemo hoditi na zmenke, bi vsi želeli vedeti, kdaj se bomo poročili. Potem se poročimo in pride do »kdaj bosta imela otroke?« in potem »se otrok smeji? Sedi? Hodi? Govori? Kdaj bosta imela še enega otroka?« Zakaj je tako težko za vse nas, da bi cenili tisto, kar se nam pravkar dogaja?

Dojenčki morajo vedeti, da jih cenimo, da ob njih uživamo in jih imamo radi zaradi njih samih in tega, kar so v tem trenutku. Na splošno pri osnovah, kot so sedenje, stanje ali hoja, nikoli ne potrebujejo naše pomoči. Naše vmešavanje zgolj podira proces in ga na več načinov kvari. Resnično ne potrebujejo toliko naše pomoči,  kolikor jim jo želimo dati.

»Če je novorojenček pripravljen nekaj storiti, potem to tudi bo. Pravzaprav, ko bodo pripravljeni, bodo to morali storiti.« (Magd Gerber)

Janet Lasnsbury

Ocena:
[Skupaj: 10 povprečno: 4.6]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor