Izredne razmere – družinski sestanek

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Izredne razmere - družinski sestanek

Izredne razmere zahtevajo več organizacije. Le to pa je potrebno jasno skomunicirati. Zato so v tem času pomembni družinski sestanki, kjer naj bodo prisotni vsi družinski člani. Sestanek oz. nivo zahtevnosti naj bo prilagojen starosti otrok.

V kriznih situacijah nas starše pogosto dogajanje kar preplavi, še sami zase ne moremo poskrbeti in takrat na otroke čisto pozabimo. Otroci pa nas opazujejo, nas čutijo, nas spremljajo in četudi jim nič ne rečemo, vedo, da se nekaj dogaja. Pogosti so stavki otrok: Mami, oči, kaj je? A je kaj narobe? Zakaj si žalosten/na? Starši pa jih odpravimo, da naj malo počakajo, da ni nič, da je vse v redu. Otroci si potem sami spletejo zgodbe, kjer si skušajo razložiti, kaj se dogaja. Te zgodbe so po pravilu daleč od resnice.

Zato, starši, ustavimo se in poslušajmo otroke. (Seveda to težko storimo takrat, ko nas dogajanje preplavi, ko nas preplavijo naša čustva in občutki.) O tem bom pisala v enem od naslednjih javljanj. Tokrat se bom osredotočila na otroka, na to, kaj potrebuje in kako mu to lahko damo.

Otrok potrebuje varnost, potrebuje stabilno okolje, potrebuje iskrenost. Tega ne bo dobil z našim prepričevanjem, da je vse v redu, če on čuti, da ni. To bo dobil le z našo iskrenostjo in naravnanostjo nanj.

Te dni sem na Unicefovi strani naletela na članek, kako se pogovarjajmo z otrokom. V njem je vse tisto, kar se zdi pomembno tudi meni. V nadaljevanju pa je le nekaj njihovih točk in še moja pojasnila k vsaki od njih:

Sprašujte otroka in mu prisluhnite: pazite: spraševati ne pomeni zasliševati. Včasih otroci ne želijo veliko povedati. To lahko kaže na to, da jim ni preveč verno. Takrat lahko pomaga, če tudi mi začnemo deliti svoj svet z otrokom. Da mu povemo, kako pa se počutimo sami, o čem razmišljamo, česa nas je strah, česa se veselimo, … vse na način, ki je primeren starosti našega otroka. In ko otrok začne odgovarjati, poslušajmo. To da jih res poslušamo, da jih res slišimo, je ena najpomembnejših sestavin komunikacije.

Bodite iskreni in pojasnite situacijo na otrokom prijazen način: Ja! Če informacij otroku ne bomo podali mi, jih bo dobil drugje. Nekatere od njih bodo netočne, druge prenapihnjene, … Dajmo, razložimo otrokom. Tisto, kar jih zanima. Ne preveč, ker nas v nasprotnem primeru ne bodo poslušali.

Pokažite mu, kako lahko zaščitite sebe in svoje prijatelje: z manjšimi otroci lahko naredimo plakate, napišemo sporočila in jih nalepimo na vrata, stene. Navodila naj bodo zopet jasna, iskrena in pazimo na to, da govorimo z umirjenim glasom.

Delujte pomirjujoče in razumevajoče: samo na ta način bodo sporočila res prišla do otrok. Če smo razburjeni, napeti, prestrašeni, negotovi, bo sporočilo do otrok prišlo čisto drugo. Zato moramo tudi v tej situaciji delati na tem, da, če je to potrebno, pomirimo sebe.

Pri pogovoru bodite pozorni na otrokov odziv: ves čas spremljajmo otroka, opazujmo ga in dajmo mu občutek, da lahko doživlja, kar doživlja, da sme čutiti, kar čuti. Če je otrok prestrašen, negotov, žalosten, jezen, … me ne recimo, da ni nič, da bo vse v redu, temveč validirajmo njega, povejmo mu, da je smiselno, da se tako počuti, ker je res negotovo, ker se res ne ve, kaj bo, ker je res neneavadna situacija. Ob tem ne bo še bolj prestrašen in negotov, le občutek bo dobil, da ga jemljemo resno, to pa mu bo omogočilo tudi, da se bo vsaj delno pomiril.

Družinski sestanek

Družinski sestanek maj bo napovedan vnaprej. Vsaj nekaj ur. Zato, da se nanj vsi lahko naravnamo. Pove naj se tudi glavna tema sestanka.

Sestanek naj usmerja eden od staršev (če pa so otroci že večji, lahko sčasoma to prevzamejo tudi oni. Verjetno boste presenečeni nad tem, kaj vaši otroci že zmorejo!). zavedati se moramo, da čeprav to je sestanek, to ni službeni sestanek. Naša naloga ni oddelegirati naloge (kadar je res kriza, je naša naloga točno in samo to: oddelegirati in prevzeti komando! V tej situaciji, ki bo trajala najmanj 14 dni pa to zelo odsvetujem! Če bomo pristopili na ta način, bomo rušili mostove v družini.), temveč predstaviti situacijo, pogovoriti se o njej, predlagati ukrepe, povabiti vse prisotne, da sodelujejo tudi v tem delu, sprejeti naloge, zadolžitve in ob tem moramo biti ves čas naravnani tudi na ostale družinske člane.

Vsi družinski člani morajo tudi biti povabljeni k predlogom, k povratni informaciji.

Plan sestanka

1. Povejmo, zakaj smo se zbrali. (Čimbolj jasno, odkrito, transparento.)

2. Če se z otroci o situaciji še nismo pogovorili, jih vprašajmo, kaj o tem že vedo. (Pri tem bodimo spoštljivi. In prilagodljivi in potrpežljivi.)

3. Odprimo prostor za vprašanja. (Zopet: jasnost, transparentnost. Če nas otrok 2x ali 3x vpraša isto, to pomeni, da nismo bili dovolj jasni, ne da nas zafrkava!)

4. Pogovorimo se o organizaciji družinskega življenja: postavimo okviren urnik, kjer bo določeno, kdaj je čas za obveznosti, za šolo, za službo. Kdo bo prevzel naloge povezane z gospodinjstvom: kuhanje, pospravljanje, …, katera opravila se želimo v tem času opraviti. In ne pozabimo na prosti čas in druženje. Tudi ta čas naj bo določen. Vsaj okvirno. Urniki po eni strani sicer omejujejo – še posebej, če so postavljeni preveč rigidno in togo, po drugi strani pa predstavljano varnost, kajti ve se, kaj se bo ta dan počelo. (Pazimo, da bomo ostali dovolj fleksibilni!)

5. Pogovorimo se o naših pričakovanjih: kaj pričakujemo od otrok v zvezi s šolo, prostim časom, higieno, pojemo kaj potrebujemo mi, da bomo svoje delo lahko opravljali, … (Naj bodo naša pričakovanja vsaj prepolovljena! Ker po mojih izkušnjah pričakujemo preveč, … to pa vodi v razočarjana, prepire, …) Tudi otroci naj spregovorijo o tem: kaj potrebujejo oni.

6. Sestanek pri nas pogosto zaključimo z zahvalami: da se vsak vsakemu zahvali za nekaj, kar mu je bilo v zadnjem času všeč. In vedno je na koncu še čas za igro! Le to običajno predlagajo otroci. In midva z možem jo vzameva tako zelo resno, kot želiva, da tudi otroci resno vzamejo sestanek. To pomeni, da v njej vedno sodelujeva, četudi kdaj komu od naju ni preveč do tega.

Vsaj vsakih nekaj dni poglejmo, kako nam gre. Verjetno bomo ugotovili, da moramo malce spremeniti urnik, da nekaj, kar je bilo relevantno na sestanku, čez nekaj dni ni več. Temu se prilagodimo.

Veliko uspeha pri organizaciji družinskega življenja želim.

Tadeja Milivojevič Nemanič

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini.

Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
Tadeja Milivojevič Nemanič
Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Tadeja Milivojevič Nemanič

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini. Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.

Dodaj odgovor