Kaj pa otroci?
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Med vsemi skrbmi, ki vam trenutno obremenjujejo misli, so zagotovo (če imate otroke) v ospredju tudi misli – kaj pa otroci?
Naj vam vsaj te skrbi z nekaj nasveti vsaj malo olajšam.
🌸 Ena od primarnih potreb vseh nas je seveda potreba po varnosti, ki je v teh dneh precej na udaru. Seveda, otrokom želite zagotoviti občutek varnosti – a kako?
Najprej se z njimi iskreno pogovorite. Ne glede na to, koliko so stari (informacije pa seveda le prilagodite njihovi starosti), se z njimi pogovorite o trenutni situaciji. Pogovorite se o tem, kaj je odgovornost, zakaj je pomembno, da se držimo pravil in navodil in kako lahko v tej situaciji pomagamo drugim (babicam, dedkom, …).
To je tudi krasna priložnost, da starejše otroke naučite, kritičnosti do informacij. Naučite jih lahko presoditi, katere informacije so objektivne, kar je v informacijski dobi še kako pomembno.
🌸 Otrokom povejte, da bo v prihodnjih tednih vaše življenje nekoliko drugačno, a so spremembe in neprijetne situacije del življenja, ki se jim moramo poskušati, kolikor se le da, prilagoditi. Poskušajte z otrokom vzpostaviti stik, poslušajte ga in mu odgovarjajte na vprašanja. Vedno poudarjamo, da je čas tisti, ki nam pomaga z otrokom vzpostaviti stik. Sedaj ga imamo. Čas imamo pogledati otroka v oči in ga SLIŠATI.
🌸 Otrokom povejte, da ste jim na voljo za pogovor in opazujte njihovo vedenje in počutje. Če vidite, da jih situacija skrbi, se z njimi pogovarjajte. Postavljajte vprašanja in poslušajte o njegovih občutkih in skrbeh. Ne zanikajte jih, občutki so vedno pravi. Potrebno jih je le pogledati z realne situacije. Stavek v smislu: »Saj to ni nič takega. Vse bo minilo.«, otroku žal ne pomaga. Zanj so resnični samo njegovi občutki. Pomaga mu: » Povej mi malo več o tem. Povej mi o tem strahu, občutku, kje ga občutiš, kaj si misliš o tem …« Najprej poslušamo in pazimo na našo verbalno in neverbalno komunikacijo, da otroka podpremo pri nadaljnjem razmišljanju. Če bo otrok v naših očeh med svojim pripovedovanjem opazil strah, nam bo v prihodnosti težje govoril o svojih čustvih.
🌸 Nikakor ne mislite, da otrok dogajanja okrog sebe ne razume. Otrok čuti. Čuti dogajanje, čuti spremembe in predvsem, čuti vas. In če tega ne boste upoštevali, bo stiska otroka le še povečana.
Razmišljajte o tem, kar občutite trenutno in o tem, kar občuti vaš otrok. Na tem mestu se mi zdi vredno dopisati še zapis kliničnega psihologa Jaka Tamšeta:
»STRAH je v tej situaciji najbolj ustrezno čustvo. Nevarnost je REALNA. Umik pred nevarnostjo je NUJEN. Tisto, kar naj bi v taki situaciji čutili, je strah.
Zdaj ni čas, da nas ne bi bilo strah, zdaj je čas, da si priznamo, da nevarnost obstaja. Tisto, kar občutimo, so mehanizmi našega telesa, ki preusmerja energijo v sisteme za bežanje in potem, ko smo na varnem, v sisteme, ki poskrbijo, da smo čisto pri miru (otrpniti) in čakamo, da nevarnost mine. V praksi zdaj izkušamo slavni »boj ali beg odziv«.
To, da sem nam po glavi podi tisoče skrbi in neprestano preverjamo internet, to pa strah počne z našim umom. Pozornost usmerja na skeniranje za nevarnostjo, misli pa švigajo kot zmešane, da bi dobili čim več idej za rešitev.
Če nismo mikrobiologi, nam iskanje novih idej za boj proti virusom čisto nič ne pomaga. Dvakrat na dan poslušajmo navodila relevantnih institucij in to je to.
Lahko pa nam za boljše počutje pomaga, če strah pravilno prepoznamo, ga pravilno poimenujemo, ga razumemo. Kot ZAVEZNIKA, ne kot sovražnika, ki ga je treba premagovat in se delat “neustrašnega”. Neustrašno vedenje je trenutno ne-umno vedenje.
Ko strah pravilno prepoznamo, poimenujemo, razumemo in UPORABIMO za to, da smo čisto pri miru in na varnem, potem se bo tudi tesnoben občutek v telesu malo pomiril.
In če vemo, da nam strah pozornost usmerja na nevarnost, lahko načrtno NE gledamo vseh slabih novic, ker s tem ne bomo na nič čarobno vplivali, da nas ne bo vsakič znova neprestano zelo strah.
Zaskrbljene misli pa lahko pač samo opazujemo, kako pridejo in gredo. Ni se nam treba vreči v njih in “temeljito premisliti” kaj vse se lahko zgodi. Nič od tega se še ni zgodilo in zato tudi ne moremo tega problema ta trenutek aktivno reševati. Ko se bo zgodilo, pa ga bomo. Zaskrbljenost ni isto kot ustrezno načrtovanje. To – načrtovanje- to pa lahko počnemo. Ampak to gre za konkretne aktivnosti, ki jih DANES lahko naredimo. Pomaga tudi, če se konkretno zaposlimo z tem, da dejansko uporabljamo roke in noge. Če drugega ne, barvanje pobarvank dokazano pomirja.«
Neva Strel Pletikos, diplomirana pedagoginja in profesorica sociologije, specializantka psihoterapevtske smeri Transakcijska analiza, asistentka na Pedagoški fakulteti v Kopru, NLP Coach, praktik s področja Teorije izbire in že več kot 30 let tudi svetovalna delavka na osnovni šoli.
V okviru Centra za osebno rast nudita individualna svetovanja za starše, otroke in učitelje in športnike. Organizirata izobraževanja za učitelje in starše.
Več informacij na cor.si, ali pišete na info@cor.si.
- Je kazen učinkovita? - 2. 12. 2022
- Kako ohranimo stik z najstnikom? - 2. 12. 2022
- Pri nas doma se ne pogovarjamo - 25. 5. 2022