Kako prepoznamo, kdaj se v povezavi z otroki oglašajo naše čustvene rane / naša prtljaga?

Odgovorno starševstvoTa prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.
Povezava do predstavitve >>> Odgovorno starševstvo
Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo

Kako prepoznamo, kdaj se v povezavi z otroki oglašajo naše čustvene rane/naša prtljaga?

Piše dr. Tadeja Milivojevič Nemanič

Kadar reagiramo pretirano.

Pri nas doma se pogosto zgodi, da v zvezi z otroki v enem primeru čisto »odnese« enega od naju z možem, drugi pa v tem primeru sploh ne trzne. V kaki drugi situaciji pa drugi zelo odreagira, prvi pa niti ne opazi, da se je kaj zgodilo.

Ali kaj takega poznate tudi vi?

PRIMER: Se spomnite Ane in Toneta, ki imata tihega, nežnega Marka in energično Katjo?

Ana se v komunikaciji s Katjo že vnaprej pogosto počuti povsem nemočna, kajti Katji mora stvari vedno povedati večkrat, pa še ne pridejo do nje. Ana pogosto že v glavi oblikuje stavke, ki jih ji bo rekla, vendar jo Katjin večni energični »zakaj« ali »ne bom« spravi v stisko. Anine reakcije se navzven ne vidi zelo, v njeni notranjosti pa je čisto razburkano. Pogosto se po pregovarjanju in dopovedovanju počuti tako zelo utrujeno in brez energije.

Tone s tem nima težav. S Katjo se dobro razume in Katja ga v večini primerov posluša na prvo besedo.

Se mu pa zatakne pri Marku. Ko mu Mark ne odgovori takoj in ko mu ne odgovori jasno in glasno, se v Tonetu takoj zbudi jeza in nemalokrat tudi izbruhne na glasen, grob, sramotilen in poniževalen način.

Z Markovimi nežnimi in pogosto neodločnimi odgovori pa nima težav Ana.

Stvari, ki nas motijo pri otroku, so lahko vir naše lastne rasti. Ko se starši pretirano, nerazumno odzivamo na nekatera otrokova vedenja, to kaže na naše čustvene rane. Govorim o pretiranih odzivih, o odzivih, ki se vlečejo kot rdeča nit. Ne o tem, da iz nemoči včasih reagiramo nerazumno. To se po mojih izkušnjah vsaj včasih zgodi slehernemu staršu.

Govorim o reakcijah, za katere nam naš partner ali prijatelj reče: »Daj no! Saj ni bilo nič takega.« ali »Kaj pa ti je?! Daj, umiri se!« Govorim o naših odzivih (reakcijah), čustvih, ki nas kar preplavijo: lahko se jih vidi navzven ali pa jih čutimo le navznoter. Čutimo lahko: pretiran strah, nemoč, jezo, žalost, krivdo ali pa tudi ponos, vznesenost, veselje, olajšanje …

Otroci nezavedno pritiskajo na naše stare rane. Mi pa odreagiramo na način, ki pogosto poškoduje njih.

Zato je potrebno pogledati na nas same in pogledati, za kaj gre.

PRIMER: Ana se je kot deklica zaščitila s tem, da je zamrznila svojo živost, da se je zelo povlekla nazaj. Katja pa ji s svojo energijo in živostjo na nek način ves čas nastavlja ogledalo.

Rast za Ano bi bila, če bi spet uspela/upala najdi v sebi svojo živost, ki jo je kot mala deklica imela, vendar jo je, da bi ostala povezana s svojimi starši, zaklenila. V tem primeru bi se spremenil tudi odnos med Ano in Katjo. Ana bi počasi lahko začela uživati v Katjini energiji, njun odnos pa bi postal bolj povezan in zdrav.

Tonetova zaščita pa je bilo to, da je že zelo zgodaj začel skrbeti zase, postal je glasen in odločen. Zato ga Markova nežnost tako zelo moti. Tonetova izkušnja je, da lahko preživiš, če se boriš! Mark pa … sanjari, ustvarja, … Tonetova reakcija je z njegovega stališča edina prava, da fanta zbudi in iz njega naredi moža!

Tonetova rast bi bila, da se poveže z nežno platjo v sebi. To ne pomeni, da bi postal neodločen, nesamostojen, temveč le, da bi malce uravnotežil svojo odločnost in premočrtnost. S tem bi lažje razumel tudi Marka in bi se mu znal približati na Marku ustreznejši način. In … morda bi Mark potem v sebi našel in upal pokazati nekaj svoje odločnosti.

Spremeni se sam in spremenil se bo svet! Ta stavek ste slišali že vsi. In prav zanj gre.

Ko se bomo spremenili starši, se bo spremenil tudi naš odnos z otroki. (Čeprav nas večina –precej neuspešno – na vso silo želi spreminjati otroke.)

Pogosto se ob tem zgodi tudi naslednje. Ko začnemo drugače reagirati, se bo vedenje otrok, ki nas je motilo, drastično zmanjšalo – na »normalen« nivo.

Naši otroci so polni potenciala in življenjske energije, ki se želi pokazati in želijo biti tisto, kar so lahko.

Tadeja Milivojevič Nemanič

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini.

Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.
Tadeja Milivojevič Nemanič
Ocena:
[Skupaj: 4 povprečno: 4.5]

Morda vas zanima tudi ...

Tadeja Milivojevič Nemanič

Tadeja Milivojevič Nemanič

Najprej sem mama in žena, mama 3 najstnicam in 9 letnemu fantiču ter že skoraj 20 let poročena. Potem pa sem Imago terapevtka, kar sem postala po zaključenem podiplomskem študiju kemije. Odnose med atomi so profesionalno zamenjali odnosi med ljudmi, predvsem v družini. Izobraževala sem se tudi pri danskem družinskem terapevtu Jesperju Juulu, iz v čustva usmerjene terapije za pare pri dr. Leanne Campbell iz Kanade ter iz TRE, Vaj za sproščanje napetosti, stresa in travme, pri ga. Jelki Slapar.

Dodaj odgovor