Starši smo najboljši otrokovi učitelji
V prejšnjem prispevku Moja prioriteta je pomagati otroku, da izkoristi svoj najboljši potencial smo govorili o tem, kako pomembno na otrokov razvoj vplivajo naše prioritete. Še posebej, če imamo otroka, ki je nekoliko drugačen, poseben in od nas zahteva nekaj več angažiranosti kot njegov bratec ali njegova sestrica.
Recimo, da je torej vaša prioriteta pomagati svojemu otroku k napredku in samostojnosti. Vendar pa je to zaradi različnih okoliščin za vas velik PROBLEM – največkrat gre za pomanjkanje časa, volje in energije (sploh če neprestano poslušate, na katerih področjih vaš otrok ne dosega vrstnikov in kako moteče je oz. še bo za družbo). Kaj svetujeva?
Velik korak boste naredili že s tem, da spremenite pogled na problem in vam
OTROKOVE TEŽAVE NE PREDSTAVLJAJO VEČ PROBLEMA, PAČ PA IZZIV IN PRILOŽNOST ZA OSEBNO RAST.
Kar pomeni, da začnete čim prej iskati rešitve: teorije, ki so v skladu z našim razmišljanjem, metodologije, literaturo, delavnice, predavanja …
Midva kot starša sva ves čas vedela, da sva midva tista, ki lahko hčerki največ pomagava. Ker jo najbolj poznava, ker jo imava neskončno rada in ona naju in ker ni nihče na tem svetu tako zelo motiviran, da bi ji pomagal, kot midva. V naši deželi naju pri tem razmišljanju niso podprli. Češ, kako bosta vidva, saj nimata znanja, mi obvladamo, pustite in zaupajte jo nam, mi bomo kakovostno opravili svoje delo, vi pa lepo mirno živite svoje življenje …
Kako, prosim? Strinjam se, da znajo in zmorejo strokovno opraviti kakovostno opraviti svoje delo. Ampak, dragi moji, terapije, ki jih dobijo naši otroci, so veliko premalo. Terapevti si lahko vzamejo omejeno količino časa za posameznika. Če bi bil pristop individualiziran, bi zaradi specifike posameznika nastalo neskončno možnosti, česar pa zdravstveni sistem ne bi preživel. Razmerje med zdravniki in pacienti je ogromno. Čas, ki ga lahko medicina nameni našemu otroku, je zelo omejen. To še posebej občutimo starši otrok z razvojnim zaostankom in imamo občutek, da premalo naredijo za našega otroka. Kljub vsemu pa je diagnostika zelo dobra. Medicina danes premika meje neverjetnega. Tehnologija se hitro razvija, zdravniki imajo ogromno znanja in izkušenj.
Strinjam se seveda tudi s tem, da mi kot starši največkrat nimamo dovolj znanja. A slednjega lahko pridobimo. Tako sva začela z izobraževanjem na ameriškem inštitutu IAHP, kjer sva dobila potrditev, da najine ideje niso znanstvenofantastične, pač pa v celoti uresničljive. Končno sva našla ljudi, ki so tako kot midva prepričani da SMO STARŠI NAJBOLJŠI OTROKOVI UČITELJI.
In tako sva na podlagi preštudirane literature in pridobljenega znanja na inštitutu odgovornost za hčerkin napredek prevzela nase (v sodelovanju z IAHP) in se nisva več zanašala na to, da bodo drugi slovenski terapevti in zdravniki vse uredili. V stikih sva seveda ostala z zdravniki, skratka, s tistimi, ki so verjeli v naše delo in predvsem v hčerkin napredek.
Na tem mestu pa bi izpostavila še nekaj, kar je poleg tega, da si vzamemo starševstvo za prioriteto, tudi zelo pomembno, in to je: s kakšnimi očmi gledamo svojega otroka. Pri delu s starši pogosto naletiva na situacijo, da mama in oče po pogovoru ali posvetu z neko avtoriteto, ki jim je dala upanje za njunega otroka, ki ju je opremila z nasveti ali ju naučila prijemov, s katerimi lahko pospešita otrokov napredek in izboljšata njegovo počutje, vidita tega istega otroka potem drugače, z drugimi očali – kar naenkrat njegovo nenavadno vedenje, njegov pogled, komunikacija ipd. ni več tako posebna ali problematična kot malo prej, kot sta imela starša v zavesti še informacije o tem, česa vsega ne bo zmogel. Kako je to možno?
Seveda je, ker je veliko odvisne od naše percepcije. In ko začnemo na situacijo gledati drugače, ko se rešimo občutka, da imajo drugi ljudje, npr. različni terapevti, moč nad tvojo usodo, in ko začneš vajeti, s katerimi držiš usodo svojega otroka, obvladovati sam, potem se marsikaj spremeni. Ne samo da slika tisti trenutek postane lepša (sicer bi marsikdo temu rekel metanje peska v oči), v resnici se začnejo dogajati spremembe. Pa niti najmanj ne govorim o čudežih. Gre preprosto za to, da človek s takimi očali dobi moč, energijo, voljo, zagon in gre v akcijo, s svojimi pozitivnimi vibracijami pa posledično vpliva še na vse ostale družinske člane in še posebej na tega otroka, ki naenkrat začne bolj zaupati vase in v vseh dejanjih postaja vse bolj suveren.
Zato:
VERJEMITE V SVOJEGA OTROKA. POPOLNOMA MU ZAUPAJTE, DA BO ZMOGEL IN DOSEGEL POTENCIALE, KI SO MU BILI DANI OB SPOČETJU.
Dragi starši, to pa bo veliko lažje, če se poleg zgoraj opisanega še izogibate vseh, ki v vašega otroka ne verjamejo.
DRUŽITE SE S TISTIMI, KI V VAŠEM OTROKU VIDIJO POTENCIAL.
In našli jih boste, verjemite mi.
Na tem mestu pa še odlomek iz knjige Posebna punca:
V tem času z Nino še zadnjič obiščeva razvojno ambulanto, a ne več tiste čarovniške. Tokrat je mlada razvojna zdravnica navdušena nad napredkom, kljub temu vztraja pri mnenju, da Nina določenih mejnikov vseeno zaradi diagnoze ne bo mogla doseči. Čeprav se psihično pripravim na ta pregled, me spet sesuje. A se tokrat prej kot enem tednu spravim spravim k sebi, saj zdaj v denarnici nosim talisman v obliki sonca, na katerem je zapisana zgodba, ki bi jo najverjetneje lahko zapisala vsaka mama s podobno izkušnjo:
Pri treh mesecih mama reče zdravniku, da je z njenim otrokom nekaj narobe. Zdravnik reče, da vse mame tako rečejo. Pri šestih mesecih je situacija z otrokom ista, pa zdravnik reče, naj ga ne primerja z drugimi otroki. Pri devetih mesecih je že jezna, ne ker ve, da nekaj ni v redu, ampak ker se nihče ne zmeni zanjo. Zdravnik reče, da je res malo počasen v razvoju, ampak bo še vse v redu. Pri osemnajstih mesecih zdravnik ugotovi, da ima resno poškodovane možgane in reče, da ne da nekaj ni v redu, ampak je tudi brezupen primer! Kaj je spremenilo ta dan? Je otrok naenkrat postal brezupen, se je mama spremenila? Ne, le zdravnikovo mnenje se je spremenilo na ta dan! Potem pa je ta »čustveno vpletena, nerealna« mama odgovorila: osemnajst mesecev sem vam govorila, da nekaj ni v redu, pa ste rekli, da ni nič narobe. Niste imeli prav. In tudi zdaj nimate, ko pravite, da je brezupen primer!!! Odločno in dokončno sklenem, da se bom od sedaj naprej pregledov, ki me spravljajo v obup, čisto zares izogibala, in slabi vesti, ki bo trkala na moja vrata, le-teh ne bom odprla, še bolje, dvakrat jih bom zaklenila.
Dragi starši! Še danes bova vesela vaših vprašanj, dopolnitev … lahko pa nama preprosto le zaupate, kako se spoprijemate z izzivi, ki (če) jih ima vaš otrok … In mimogrede: Popolnoma zaupate vanj?
- Starši smo najboljši otrokovi učitelji - 9. 11. 2022
- Moja prioriteta je pomagati otroku, da izkoristi svoj najboljši potencial - 2. 11. 2022
- Lahko starši otrokov razvoj načrtno pospešimo? - 2. 6. 2021