Joj, kako si siten!

Joj, kako si siten!

»Joj, kako si siten!«, je dejala mamica dobre dve in pol leta staremu otroku, ko sta sedela na klopi ob peskovniku. Otrok je jokal, nekaj nerazločno govoril in v rokah držal dudo. Še naprej je jokal, mamica pa je nadaljevala: »Ja, prav tečen si! A lahko nehaš? Vse je ne, ne, ne! Saj sploh ne vem, kaj bi s tabo!« Otrok je jokal dalje. »Pa nehaj že jokat! Glej, vsi te gledajo, kako se obnašaš! A te ni sram? Pa daj že dudo iz ust, pa povej, kaj bi rad!« Otrok je jokal še bolj. »Zdaj pa dost! Nehaj jokat! Prav zoprn si. Kdo te bo pa poslušal!« Nato ga je dvignila in odnesla v peskovnik, kjer sta se počasi zamotila z vožnjo po toboganu.

Moj namen NI kazanje s prstom na mamico, pač pa osveščanje staršev, kako se lahko tudi v situacijah, ko je težko, odzivajo drugače. Poglejmo kako.

Stavki, kot so »Joj, kako si siten!«, »Ja, prav tečen si!«, »Prav zoprn si!« so nepotrebni in za otroka škodljivi. Če se res ne morete zadržati, potem je veliko bolje, da namesto »Joj, kako si siten!« rečete »Joj, kako sitno se OBNAŠAŠ!« ali še bolje »Joj, ZAME se zdajle tako sitno obnašaš!«. V prvem primeru gre kritika neposredno na otroka, na njega kot osebo, na njegovo bitje. Otrok sebe ne more spreminjati, ampak lahko samo zaključi, da je on slab in narobe. Tukaj ni prostora za »popravke«. Če kritizirate vedenje, še posebej, če poveste, da gre to na živce vam (očku morda sploh ne gre), ima otrok nekaj možnost, da »popravi« vedenje, ki vas moti, brez da ob tem zaključi, da je z njim kaj narobe.

Vse besede na temo »nehaj jokat«, kažejo na nerazumevanje starša, kakšna je funkcija joka in na nezmožnost držanja prostora otroku za jok. Gre za neposredno prepoved otroku na izražanje čustev, predvsem neprijetnih (žalost, jeza), ki jih otrok izraža preko joka in čustvenih izbruhov. Prav tako ima jok pomembno funkcijo pri regulaciji in je nujno, da starši to razumete. Vodič Ljubeče poslušanje – 7 korakov kako se odzivati, ko ima otrok čustven izbruh, si lahko prenesete tukaj. Veliko bolj smiselno je, da otroka dvignete k sebi in mu rečete: »Tukaj sem zate. Ti kar jokaj.« Otrok bo kmalu nehaj jokati, vendar z izkušnjo, da si varna zanj in da lahko čuti, kar čuti.

Na koncu bi rada poudarila še to, da otroku nikdar ne govorite besed, kot so: »A te ni sram!«, »Glej, vsi te gledajo!«. Gre za sramotenje otroka, ki je za otroka škodljivo. In pogledi, ki so jih starši namenili temu dogodku morda niti niso bili namenjeni otroku in njegovemu vedenju, ampak mami in njenemu (neustreznemu) odzivanju. V spletnem članstvu Ljubeča mama boste našle mnoge idej o tem, kako se odzivati, ko otrok joka, ko ima čustvene izbruhe, kako ravnati v obdobju, ko je vse »NE«, predvsem pa boste našle načine, kako lahko vsakodnevno kričanja spremenite v ljubečo povezanosti.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 6 povprečno: 4.2]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor