Otrok potrebuje, da starš ne posega vanj

Vendar tako kot gosenica za svojo preobrazbo v metulja nekaj potrebuje, tako tudi otrok nekaj potrebuje, da se lahko razvije in da lahko razvija vse svoje potenciale. Kaj? Potrebuje varno okolje, znotraj katerega lahko izpelje vse svoje procese, ki so potrebni za preobrazbo iz gosenice v metulja. Gosenica v ta namen potrebuje ovoj, v katerega se zabubi, se v njem preobrazi in iz njega pride ven metulj. Prav tako otrok potrebuje ovoj, vendar ta ovoj je neviden. Naredita ga starša. Napačno ga imenujemo vzgoja, ker ta ovoj bi moral biti varen ovoj, ki bi otroku dajal okvir, strukturo, varnost in mehkobo, znotraj katerega naj bi se otrok razvijal tako, kot to potrebuje on. Če posegate v gosenico in v njeno bubo, boste prekinili proces preobrazbe. Če boste želeli, da pohiti, jo boste uničili, če boste želeli, da še ne pride ven iz svoje bube, jo boste ravno tako poškodovali. In potem se bo gosenica najprej morala ukvarjati s poškodbami, namesto s svojo rastjo. Ko bo metulj že pokukal iz svoje bube in se bo na vse načine trudil, da bo zlezel ven in vzletel, mu ne smete pomagati, ker če tega ne naredi sam, ne bo mogel zares vzleteti. Ko pa vzleti, ga morate pustiti.

Enako je z otroki. Naloga staršev je, da kolikor zmorete, nudite otroku zavetje, kjer se otrok lahko razvija. Brez poseganja vanj, brez porivanja naprej, ko še ni zrel za to in brez držanja nazaj, ko je zrel za naslednji korak. To ne pomeni, da otrok lahko dela kar hoče, ker potem nima ovoja, ki je nujen zanj, da se lahko razvija, a hkrati brez poseganja vanj, ker na ta način ne bo nikoli vzletel.

Vendar včasih mora najprej starš sam sebi pomagati, da lahko postane metulj, ker morda je starš, čeprav je že odrasel, še vedno gosenica ali buba. Ker šele takrat, ko bo starš iz gosenice postal metulj, bo lahko svojemu otroku pomagal, da se bo tudi on razvil v metulja. Zato je vzgoja pravzaprav v prvi vrsti vzgoja starša in pot lastne osebne preobrazbe v metulja.