Otrok potrebuje, da starš ne posega vanj

Otrok potrebuje, da starš ne posega vanj

Predstavljajte si, da je majhen otrok kot gosenica, ki se v času odraščanja preobrazi v metulja. On ima v sebi že zapise, kaj mora narediti, da se bo lahko razvil v najlepšega metulja, kot se lahko. Če ne bi vedeli, da iz gosenice nastane metulj, ki lahko leti, ali bi kdaj pomislili, da se iz gosenice lahko razvije nekaj tako edinstvenega in neponovljivega? Če bi morali skrbeti za gosenico, ali bi sploh kdaj pomislili, da bi ji pokazali, kako se lahko nauči leteti? Najbrž ne. Enako je z našimi otroci. Oni že nosijo v sebi vse svoje potenciale, v kaj se lahko razvijejo in niti v najbolj divjih sanjah si ne moremo predstavljati, v kaj vse se otrok lahko razvije.

Vendar tako kot gosenica za svojo preobrazbo v metulja nekaj potrebuje, tako tudi otrok nekaj potrebuje, da se lahko razvije in da lahko razvija vse svoje potenciale. Kaj? Potrebuje varno okolje, znotraj katerega lahko izpelje vse svoje procese, ki so potrebni za preobrazbo iz gosenice v metulja. Gosenica v ta namen potrebuje ovoj, v katerega se zabubi, se v njem preobrazi in iz njega pride ven metulj. Prav tako otrok potrebuje ovoj, vendar ta ovoj je neviden. Naredita ga starša. Napačno ga imenujemo vzgoja, ker ta ovoj bi moral biti varen ovoj, ki bi otroku dajal okvir, strukturo, varnost in mehkobo, znotraj katerega naj bi se otrok razvijal tako, kot to potrebuje on. Če posegate v gosenico in v njeno bubo, boste prekinili proces preobrazbe. Če boste želeli, da pohiti, jo boste uničili, če boste želeli, da še ne pride ven iz svoje bube, jo boste ravno tako poškodovali. In potem se bo gosenica najprej morala ukvarjati s poškodbami, namesto s svojo rastjo. Ko bo metulj že pokukal iz svoje bube in se bo na vse načine trudil, da bo zlezel ven in vzletel, mu ne smete pomagati, ker če tega ne naredi sam, ne bo mogel zares vzleteti. Ko pa vzleti, ga morate pustiti.

Enako je z otroki. Naloga staršev je, da kolikor zmorete, nudite otroku zavetje, kjer se otrok lahko razvija. Brez poseganja vanj, brez porivanja naprej, ko še ni zrel za to in brez držanja nazaj, ko je zrel za naslednji korak. To ne pomeni, da otrok lahko dela kar hoče, ker potem nima ovoja, ki je nujen zanj, da se lahko razvija, a hkrati brez poseganja vanj, ker na ta način ne bo nikoli vzletel.

Vendar včasih mora najprej starš sam sebi pomagati, da lahko postane metulj, ker morda je starš, čeprav je že odrasel, še vedno gosenica ali buba. Ker šele takrat, ko bo starš iz gosenice postal metulj, bo lahko svojemu otroku pomagal, da se bo tudi on razvil v metulja. Zato je vzgoja pravzaprav v prvi vrsti vzgoja starša in pot lastne osebne preobrazbe v metulja.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj

Latest posts by Ana Bešter Bertoncelj (see all)

Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 4.7]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor