Kakšen je varen dom za otroka?

Kakšen je varen dom za otroka?

Piše Ana Bešter Bertoncelj

Ko govorimo o tem, kakšen dom naj bi imel otrok, največkrat pomislimo na materialne dobrine. Vendar varen dom je tisti, ki otroku zares omogoča varnost.

Kakšno varnost? Čustveno varnost, stabilnost in mir. Dom, kjer se otrok lahko ukvarja predvsem s svojimi vsebinami, s svojimi občutki, s svojimi čustvi. Dom, kjer takrat, ko je to potrebno, starša postavita mejo in ponudita ramo ali objem. Dom znotraj katerega se otrok postopoma uči, kako ravnati s svojimi neprijetnimi in prijetnimi občutki, s svojimi neprijetnimi in prijetnimi čustvi. Kjer lahko čuti svoje telesne občutke in lahko takrat, kadar ne ve, kaj bi z njimi, to preveri v svoji družini.

In kdaj za otroka ni varno? Takrat, ko je ta proces prekinjen, ker zanj ni prostora, ker se mora otrok ukvarjati z vsebino staršev. Kadar koli sta starša v svojih lastnih vsebinah, v svojih lastnih stiskah, takrat se ukvarjata s seboj in otrok se nujno ukvarja z njima. Ne more drugače. Varnost družine je otrokova prioriteta, ker brez nje ne more živeti, zato tudi on sam naredi vse, kar lahko, da k temu prispeva. V varnem okolju lahko raziskuje, lahko čuti, lahko razmišlja in se razvija. V nevarnem okolju pa je cilj le eden. In sicer narediti okolje takšno, da bo zanj čim bolj varno. To pa največkrat pomeni, da se ukvarja z drugimi, namesto da je v stiku s seboj.

Okolje v katerem otrok vsak dan biva, je tudi odnos med staršema. Ta partnerski odnos je zanj matrica, je vzorec ki se mu vsak dan vtiska v vsako celico njegovega telesa. To je okolje, v katerem otrok odrašča in je nujno, da je varen, kolikor je to le mogoče. V vsakem partnerskem odnosu so obdobja, ko je lahko turbulentno. Takšno je življenje. Gre gor in gre dol. Ni treba, da je vedno vse lepo in mirno, vendar struktura mora biti trdna, takšna da otrok čuti, da bo obstala, ne glede na brzice, ki bodo zagotovo prišle naproti. Starša lahko v družini prispeva h temu, da je okolje varno in enako velja tudi obratno. Vsak ima moč, da naredi okolje nevarno. Zato je pomembno, da se zavestno trudite za varnost v družini. Vsak član v družini gre v svojem življenju čez lasten proces osebne rasti. Večina nezavedno, čeprav vedno več ljudi h temu zavestno stremi. Kako lahko družinsko dinamiko razumete kot polje za osebno rast? Lahko jo vidite tako, da vam otrok nezmotljivo pokaže, kje so tiste vaše plati, ki še kličejo po tem, da jih osvetlite, partnerski odnos pa je tisti prostor, kjer je možnost, da povežete in zacelite, kar je treba povezati in zaceliti. Če imate srečo, da ste v odnosu, kjer je partner lahko takšna opora in ki želi potovati z nami, potem je to naporna, a prelepa in hranljiva pot. Na ta način vsi v družini pridobite. Mama in oče svojo celost, partnerski odnos povezanost in stik, otrok pa starša, ki mu dajeta varno zavetje in ki zmoreta otroka zares videti, čutiti in podpreti.

Kolumna je bila objavljena tudi v reviji Lady.

Ana Bešter Bertoncelj

Ana Bešter Bertoncelj

Sem magistra sociologije, ki sem že v svoji magistrski nalogi z naslovom »Povezanost med otrokovo navezanostjo na mater in njegovim socialnim razvojem«, raziskovala odnose in navezanost. Svoje znanje o odnosih sem nadgradila na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, kasneje pa sem se dodatno izobraževala iz transakcijske analize in dosegla naziv TAP (Transactional Analyst – Psychotherapist).

Ker me še posebej zanimajo partnerski odnosi, sem tudi Imago terapevtka. Od leta 2006 delam v svoji zasebni praksi s posamezniki, pari in starši. Vodim predavanja in delavnice, zadnje časa pa se vse bolj posvečam vzgoji in delu z mamicami.

Sem avtorica knjige za osebno rast Otrok v meni in otroške knjigice Torta velikanka. Že več let sem kolumnistka v reviji Lady.

Najdete me na FB strani Ljubeča mama.
Ana Bešter Bertoncelj
Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor