Podpora otroku pri samostojni igri

Podpora otroku pri samostojni igri

»Vsak dopoldan imamo po končanih šolskih obveznostih na urniku prosti čas za igro. Toda ko otrokoma povem, da se lahko gresta igrat, me prepričujeta, naj jima prižgem televizijo, pritožujeta se, da ne vesta, kaj bi počela, da nimata zanimivih igrač, želita, da se igram z njima. To je edini čas v celem dnevu, ko lahko kaj postorim ali si vzamem nekaj minut zase, zato ga ne želim zapraviti na takšen način. Zakaj se moja otroka ne znata zaigrati sama?«

Zakaj že? Razmislite o naslednjih situacijah:

  • dojenček se igra z ropotuljico in jo nosi v usta. Približa se očka, vzame ropotuljico dojenčku iz rok in jo strese, da glasno zaropota. Z dojenčkom se nežno pogovarja in mu kaže, kako ropotuljica deluje.
  • dvoletnik se igra s tulci in vrvico. Tulce zlaga enega na drugega, potem pa skozi odprtino na vrhu spusti vrvico. Vmeša se mama, ki mu pokaže, kako ‘pravilno’ rokovati z omenjenimi predmeti in sicer tako, da začne vrvico navijati na tulec.
  • triletnik zavrti ročico na škatli, ven skoči pajac. »Odlično«, ga pohvali oče.
  • štiriletnik slika s tempera barvami, pri čemer pomeša vse barve skupaj. Mama ga poduči: »Če pomešaš vse barve med sabo, dobiš grdo rjavo barvo in vse ostale barve se izgubijo.«
  • petletnik gradi stezo za frnikole. »Naredi jo nekoliko višjo, da se bodo frnikole dlje kotalile«, se vmeša oče.

Starši nenehno učimo svoje otroke. Toda vsak pedagog vam bo povedal, da se ljudje najbolj učinkovito učijo, ko sami poskušajo in odkrivajo stvari. Otroci se učijo skozi igro in če njihovo igro prekinemo zato, da jih podučimo, kako se nekaj dela, s tem občutno zmanjšamo njihovo zanimanje in navdušenje. Zadovoljstvo ob samostojni igri in odkrivanju zakonitosti jim je odvzeto.

Ko se starši vmešavamo v otrokovo igro, jih nehote učimo, da smo mi tisti, ki obvladamo in imamo dobre ideje. Da bi se otroci pravilno igrali torej potrebujejo nas, starše. Smešno, a ne?

Zgodnje izkušnje otroke naučijo, da potrebujejo pomoč in vodenje pri igri. Starši po navadi težave še poglobimo, ko otrokom naložimo kup obveznosti in izven šolskih dejavnosti, tako da jim ostane bore malo časa za prosto igro. Ko pa si končno lahko vzamejo nekaj časa samo zase, brez da bi jim nekdo govoril, kaj morajo početi, se ne znajdejo več. Začnejo tarnati, da jim je dolgčas, zato se zamotijo s televizijo, tablico, telefonom. Njihove ‘igralne mišice’ tako sploh nimajo možnosti, da bi se razvijale.
Potem pa se zgodi nekaj tako drastičnega, kot je karantena, ko je treba ostati doma. Otroci ne vedo, kaj bi sami s sabo in zahtevajo od staršev, da jih zabavajo in se igrajo z njimi. Če si torej želite, da bi se vaši otroci znali zamotiti in samostojno igrati, se ne počutite krive. To je dobro za vas, saj lahko v tem času marsikaj postorite, brez da bi morali otroka posaditi pred ekran. Nadvse pomembno pa je tudi za otroke, ob predpostavki seveda, da so vsakodnevno deležni tudi dovolj pozornosti z vaše strani.

Raziskave so pokazale, da otroci, ki se znajo samostojno zaigrati in se zatopiti v igro, s tem razvijajo spretnosti, ki jim bodo prišle nadvse prav v življenju: učinkovito reševanje problemov, obvladovanje stresa, urjenje vztrajnosti, uporabo domišljije in ustvarjalnost. Otroci se skozi igro učijo, raziskujejo in predelujejo čustva. Igra jim omogoča, da spoznavajo svojo okolico in samega sebe v različnih situacijah. Za otroke je igra resno delo. Skozi igro odraščajo, se razvijajo in gradijo svojo osebnost. Igranje prinaša otrokom veselje in pogosto jih tako posrka vase, da se ‘pozabijo’ pritoževati ali kregati.

Spoštujte otrokovo igro

Raziskave so pokazale, da se otroci bolj zatopijo v igro, če imajo na razpolago obilico časa, brez motenj ali prekinitev. Kaj pa sploh je ‘globoka igra’? Gre za izkušnjo, ko se otrok povsem prepusti domišljiji in kreativnosti, ko raziskuje, poizkuša in ustvarja. Podobno je tudi pri odraslih, ko nekaj ustvarjajo ali odkrivajo z vso dušo in vsem srcem. Tako stanje človeka poživi ter nadvse ugodno vpliva na možgane in splošno počutje.

Otroci se lahko igrajo sami ali z drugimi. Med igro gradijo, raziskujejo, se pretvarjajo, se gibajo, opazujejo. V stanje zamaknjenosti jih lahko ponese vrtinčenje prahu v žarku sončne svetlobe. Igra je nadvse resno in pomembno delo za otroke. Odrasli moramo to spoštovati in otroke pri igri podpirati, kakor podpiramo partnerja pri njegovem delu.

Ustvarite prostor in čas za otrokovo igro

Za otroke je dnevna rutina zelo dobrodošla, saj jim omogoča, da lahko pričakujejo, kaj sledi, s čimer se zmanjša občutek tesnobe. Če so navajeni, da se vsak dan po zajtrku igrajo, potem se bodo tega veselili in se bodo hitro zatopili v igro. Varen prostor daje otrokom avtonomijo, saj jih ni potrebno nenehno nadzirati. Otrokom omogočite kotičke za različne aktivnosti, od takšnih, kjer bodo lahko packali in ustvarjali do takšnih, kjer se bodo lahko v miru in tišini zatopili v knjige ali samo sanjarili. Ponudite pralne barve, ki se z lahkoto sperejo z rok in oblačil ter podučite otroke, da uporabljajo zaščito (podlaga, pladenj, časopisni papir). Vseeno pa pričakujte nekaj nereda.

Zadovoljite otrokovo potrebo po bližini

Če se vaš otrok ne zna ali ne zmore samostojno zaigrati, se najprej vprašajte, ali dobi vsakodnevno dovolj pozornosti z vaše strani. Zadovoljite najprej to njegovo potrebo, šele potem ga navajajte na samostojno igro. Za otroka je tudi nadvse pomembno, da razreši stiske in vznemirjenja, preden se lahko neobremenjeno zatopi v igro.

  • Vsak dan si vzemite 20 minut časa za vsakega otroka posebej ter se z njim igrajte. Pomembno je, da zraven uživate.
  • Občasno dovolite otrokom tudi razgrajati ali pa se jim pri tem kar pridružite. Nič ni bolj zdravilnega od smeha iz srca, saj občutno zmanjšuje tesnobo in napetost.
  • Z otrokom se povežite fizično in čustveno, bodite sočutni, odzivajte se na njegova čustva.
  • Ko otroka nadzirate in mu pomagate, da se prebija skozi dnevno rutino (oblačenje, ščetkanje zob, menjavanje plenic, hranjenje itd.) bodite nežni in razumevajoči. Le tako vas bo otrok lahko dojemal kot čustveno odzivne.

Otroka navdušite

Nekateri otroci nimajo težav, kadar se je treba samostojno zaigrati. Spet drugi bodo potrebovali pomoč staršev. Ne pomaga, če samo rečete ‘Pojdi se igrat’, saj se bodo ob tem počutili, kot da bi se jih radi znebili. Takšni otroci potrebujejo nek prehod, preden se lotijo nove dejavnosti.
Vzemite si deset minut časa in otroka opazujte pri igri. Recite mu: »Sedaj imaš priložnost, da se igraš po svoje, jaz bom pa ta čas še nekaj opravila. Toda še pred tem bi rada samo sedela tukaj zraven tebe in te opazovala pri igri. To bi mi bilo zelo všeč.«

Izklopite telefon ter se osredotočite na njegovo igro. Samo opazujte ga in občasno izustite kakšno opazko, da se bo otrok zavedal da ga opazujete, npr. »Železniški progi si dodal most … Lokomotiva je zelo hitra!« Tiho spodbujajte otrokovo navdušenje in zanimanje. Vaše občudovanje mu bo dalo krila in zavedanje, da igro resnično obvlada. Izžarevajte toplino, ljubezen in naklonjenost.

Kaj pa takrat, ko otroku ne uspeva nekaj, česar bi se rad lotil. Prosite otroka naj vam pokaže, kako se določena igrača uporablja ali kako se nekaj naredi. Sledite njegovim navodilom. Dajte mu vedeti, da je on tisti, ki to obvlada. Vzdržite se komentarjev, ocenjevanja, pripomb, ne govorite otroku, kako naj dela. Pustite otroku nadzor nad lastno igro. Če vam dodeli vlogo, ga vprašajte za navodila: »Želiš, da ta vlak pelje hitro ali počasi?«

Počasi se umikajte iz igre. Recite, da greste samo nekaj pogledat v kuhinjo in da boste takoj nazaj. Ko se vrnete, se za nekaj minut pridružite igri, potem pa se zopet umaknite. Ko se bo otrok zatopil v igro, vas sploh ne bo več pogrešal.

Spodbujajte otroka pri globoki igri

Ko otroka zmotite pri igri, ga potegnete iz globoke osredotočenosti in začeti mora znova. Zato se poskusite vzdržati motnjam, medtem ko se otrok igra. Do časa za igranje vzpostavite zaščitniški odnos. Igra je namreč za otroka zelo resno in pomembno delo, dajte to jasno vedeti vsem članom vaše družine. Ko se na primer starejši otrok igra s kockami in se trudi zgraditi stolp, za kar potrebuje dobršno mero koncentracije, zamotite mlajšega sorojenca, da ne bo motil starejšega. Poslušanje klasične glasbe dokazano ugodno vpliva na razpoloženje in vzpodbuja osredotočenost. Ugasnite radio in televizijo, še posebej če se predvajajo dnevne novice. Če opazite, da se je otrok zatopil v igro, mu prilagodite tudi urnik dnevnih opravil.

Občasno zamenjajte igrače

Ni dobro, če ima otrok na razpolago preveč igrač, saj ga začnejo kmalu dolgočasiti. Ljudje smo nagnjeni k temu, da takoj opazimo, če se pojavi nekaj novega. Tudi otroci niso izjeme. Zato pospravite igrače, s katerimi se otrok ne igra več in jih za nekaj časa umaknite. Čez nekaj tednov mu jih spet ponudite, vendar ne vse naenkrat. Otrok jih bo sprejel z zanimanjem, spoznavati jih bo začel na drugačen način. Kmalu se bo zaigral.

Izbirajte ustrezne igrače

Televizija in drugi ekrani (tablica, telefon, računalnik) so veliki motilci otrokove igre. Raziskave so pokazale, da se otroci, ki preživijo veliko časa pred televizijo, igrajo na način, da poustvarijo zgodbe, ki so jih videli na ekranu. Otroci, ki ne gledajo veliko televizije, so pri igri veliko bolj fleksibilni in kreativni.
Strukturirane igrače, ki imajo točno določen način uporabe, omejujejo otroško igro. Zato izbirajte igrače, ki omogočajo igranje na različne načine. Nekaj klasičnih igrač, ki sodijo v to kategorijo: kocke, barve, gline oz. plastelin, lutke, punčke, plišaste živali, avtomobilčki. Na tržišču pa se najde še veliko drugih kvalitetnih igrač.

Otroku ponudite niz zanimivih dejavnosti

Vsak dan izberite nekaj igrač in knjig ter jih ‘razstavite’ po prostoru, kjer se otrok igra. Otroku seveda ne morete zapovedati, kaj in kako se naj igra, toda tako nastavljene igrače bodo v njem vzbudile zanimanje in jih bo vključil v svojo igro.

Nekaj predlogov:

  • v posodico stresite nekaj suhega fižola in jo postavite v bližino smetarskega tovornjaka in lopate,
  • pripravite stare revije, škarje, lepilo in papir,
  • sredi sobe pustite škatlo s pisanimi šali, dva naj bosta zavozlana,
  • otrokovo najljubšo knjigo nastavite tako, da jo bere plišasta živalca,
  • postavite skupaj plastelin in modelčke za piškote,
  • v škatlo dajte tulce od wc papirja, lepilni trak in frnikole,
  • plišaste živalce razporedite v krog, kot da imajo čajanko,
  • pripravite material za ustvarjanje, npr. kosmatene žičke, premikajoče oči, lepilo, zamaške itd.

Igrače in materiali morajo biti postavljeni urejeno in vabljivo, saj jih bo otrok le tako opazil in zapopadel za igro. Kaj pa če se otrok ne zaigra s tako nastavljenimi igračami in se osredotoči na kaj drugega? Odlično! Pomembno je samo to, da se zaigra. Je že kaj drugega vzbudilo njegovo domišljijo.
Kaj pa če se kljub nastavljenim igračam še naprej oklepa vas in želi, da se igrate z njim? Še enkrat si preberite nasveta ena in štiri, opisana zgoraj. Če se mu boste za nekaj časa posvetili in se igrali z njim, boste med vama vzpostavili povezavo. Kmalu bo otrok začel samostojno raziskovati, uporabljati svojo domišljijo in igra bo stekla.

Bodite potrpežljivi

Če se je vaš otrok navajen že od malega samostojno igrati, potem tale članek pravzaprav ni za vas. Če pa otrok ni imel veliko priložnosti za samostojno igro, bo to vsekakor postopen proces, ki bo zahteval kar nekaj časa, vaje in energije. Ko vas otrok prosi, da se z njim igrate, mu ugodite. Uživajte v vajini igri. Preizkusite zgoraj naštete nasvete in se oborožite z veliko mero potrpežljivosti in razumevanja. Otrok se bo korak za korakom osamosvajal in čez čas boste opazili, da sploh ne moleduje več, da bi se igrali z njim.

Ocena:
[Skupaj: 1 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor