Pustite otrokom hoditi bosi in še šest drugih “pravil” igre
Dovolite otrokom odraščati tako, kot je večina nas odraščala – zunaj, na svežem zraku, pogosto od jutra do mraka, na soncu, dežju, mrazu … Kakšna poškodba ali prehlad sta majhna cena za dragocene izkušnje, ki jih bodo pridobili in stvari, ki se jih bodo naučili.
Plezanje na drevo. Izdelovanje torte iz blata. Gradnja trdnjave iz vej. Izmisliti si igro, ki bo trajala več dni. Igranje v dežju. Kampiranje na dvorišču pod šotorom iz odej.
Se spomnite teh iger iz vašega otroštva? Zdaj pa poglejte ponovno seznam in povejte, kdaj je vaš otrok zadnjič imel priložnost, da se igra katero od teh iger? Kako pogosto ima vaš otrok možnost za resnično svobodno igro? Ali dobi priložnost, da se pošteno umaže? Ali jih imate raje pod steklenim zvonom, ker se bojite, da bi se poškodovali?
Nobenega dvoma ni, da je sodoben način življenja napolnjen z obveznostmi. Služba, šola, dodatne aktivnosti po šoli, gospodinjska opravila in obveznosti, domače naloge – vse to so stvari, ki jemljejo naš čas, kot tudi čas naših otrok. Otroci, ki med odraščanjem vse več časa porabijo za zunajšolske interesne dejavnosti, vse težje najdejo čas, ki bi ga lahko namenili igri. To pa ni težava samo majhnega števila posameznikov, ampak skoraj celotne družbe. Vendar je čas za igro bistvenega pomena za otroke vseh starosti, ne samo za dojenčke in predšolske otroke.
Na srečo se ni težko vrniti v normalno igro. Če želimo otroku ponuditi priložnost, da začuti čar najboljših dni našega otroštva, moramo nekoliko popustiti pri tedenskem razporedu obveznosti. Takšno popuščanje nas bo kmalu spomnilo, da celo malo poznani občutek svobode zahteva veliko predanosti in da potrebujemo novi “pravilnik” za otroštvo, ki pa v resnici sploh ni tako nov. Ta nova pravila so bolj potrditev izkušenj iz prejšnjih let in našega otroštva. Verjamem, da lahko teh sedem pravil v veliki meri obogati življenje današnjih otrok.
Otroci morajo preživljati čas zunaj, po možnosti vsak dan
Da bi otrok bil zdrav in brezskrben, je nujno, da dovolj časa preživi zunaj. Poleg tega, da mu to pomaga pri razvoju fizičnih sposobnosti, čas, ki ga preživi zunaj, ohranja fizično in duševno zdravje otroka in razvija otrokovo domišljijo, ustvarjalnost in samozaupanje.
Tudi na dvorišču, ki ni tako veliko, bodo otroci uživali. Srečni bodo, ko si bodo izmišljali igre z uporabo različnih stvari, ki jim pridejo pod roke, vključno s predmeti, ki jih bodo vzeli iz hiše. Ni treba, da je igra zapletena in popolna, dovolj je, da je pogosta in zabavna.
Ne oklevajte pri tem, da bi jim pomagali poiskati predmete, ki bi obogatilo njihovo igro in jih spodbujali, da ostanejo pri njej več časa. To je lahko karkoli, stare odeje ali stoli ali nekaj vrvi.
Že v prve pol ure igre z novim predmetom se pri mojih otrocih vidijo primeri sodelovanja, kot tudi pogajanja, reševanje problemov, prevzemanje vodenja, pridobivanje in uporaba sredstev, vztrajnost in pridobivanje novega znanja skozi poskušanje in napake. Otroci bodo uporabljali prste in vadili fino motoriko z vezanjem vozla iz vrvi, videli boste, kako ohranjajo ravnotežje, se plazijo, plezajo in dvigujejo in aktivno uporabljajo vse čute. Ustvarjalni bodo s polno domišljije in prepričani vase. Pri tem pa se bodo brezskrbno in odlično zabavali.
In ne samo to, igra, ki jo je vzbudil tako enostaven izziv, se bo nadaljevanja iz dneva v dan in bo vedno trajala in se izpopolnjevala.
Otroci potrebujejo prostor, kjer bodo razvijali sposobnost zdrave presoje tveganja
Otroci, ki se spuščajo v razumno tveganje, razvijajo močan občutek samozavedanja in samozaupanja ter vztrajnost in odpornost. Pri tem ne smemo pozabiti, da otroci vsakodnevno sprejemajo različna tveganja – kot, na primer, ko stopijo iz varnega območja in prosijo nekoga, da se igra skupaj z njimi, ko se pridružijo športni skupini ali preizkušajo svoje meje z vse hitrejšo vožnjo s kolesom, ko plezajo vse višje, ko se naučijo stoje na rokah in prevala naprej. Na žalost je za nas starše že najmanjša nevarnost dovolj dober razlog, da otroku nekaj prepovemo in bi jih najraje zaščitili pod steklenim zvonom pred vsem, namesto da jim dovolimo, da se naučijo, kje so meje njihovih sposobnosti.
Če živite v bloku, potem verjetno na dvorišču ni dreves za pošteno plezanje, niti ni dovolj prostora za vožnjo s kolesom. Večina večjih nevarnosti preži na otroke na izletih v naravi ali na igriščih, naša zdrava doza tveganja pa se doma osredotoča na poskušanje ignoriranja njihovega skakanja po postelji ali iz kavča oziroma se pretvarjamo, da ne vidimo njihovega ravsanja ali vznemirljive igre “slepe miši”. Starši bi morali nadzorovati svoj nagon pretirane previdnosti in otrokom pustiti dovolj prostora, da se naučijo zaupati vase. Ironično je, da se bodo tega naučili le, če bodo tvegali.
Pustite otrokom, da se umažejo
Nobenega dvoma ni, da se nihče od nas ni navdušen nenehno ukvarjati z neskončnim kupom neopranega perila. Ker pa je to eno od tistih opravil, ki se mu v nobenem primeru ne moremo izogniti, pustite otrokom, da se umažejo. Otroci radi pripravljajo razne napitke in torte iz blata, pomagajo na vrtu in obožujejo vse vrste umetniških projektov in iger, v katerih lahko aktivno uporabijo svoja čutila.
Igra je lahko zelo umazana – bodimo iskreni – niti realnost življenja ni nič boljša. Zato se moramo vedno spomniti na to, da smo kot družina v isti situaciji in da malo umazanije in nereda nikoli nista nobenemu škodovala. Prav osvežujoče je opazovati odziv nekaterih staršev na igrišču, ko gledajo svojega otroka, ki je že neštetokrat skočil v lužo, kako z obrazom, zakopanim v dlani, skozi razprte prste rečejo: “Ni pomembno, vse to se tako in tako opere!”
Dovolite otrokom, da hodijo bosi
Bosonoga hoja izven doma je prava podoba otroštva. Medtem ko otroci hodijo bosi, so njihova čutila aktivna, kar jim pomaga, da hodijo, tečejo in skačejo z več zaupanja vase in bolj zanesljivo. Vsekakor bo prišlo do pikov čebel, odrgnin in vbodov trsk, vendar pa pri večini hiš in dvorišč ni odvržene steklovine ali kakšnih drugih posebno nevarnih predmetov in večini otrok zaradi dejstva, da precej časa preživijo brez obutve, ne bo potrebna pomoč, večja od hladne obloge, obliža ali objema. Pravzaprav bosa hoja krepi mišice stopal in nog in izboljšuje agilnost, zato se verjetnost za poškodbe v bistvu zmanjšuje, ne pa povečuje.
Pustite jih, da se igrajo s palicami
Otroci, ki so se naučili prosto igrati, bodo uporabili vse, kar se jim znajde pri roki, kar pri igri zunaj pogosto pomeni palice, pesek, kamne in vodo. Skromno palico verjetno lahko s pravico smatramo za prvo igračko, ki jo je človek uporabljal. V rokah in očeh otroka palica postane meč ali čarobna palica, ribiška ali dirigentska palica. Palice in drugi enostavni predmeti, ki jih otroci najdejo v okolici, spodbujajo otroke na ustvarjalno in domiselno razmišljanje in igro. Še več, vsakič, ko na dvorišče za hišo dodamo malo zbirko predmetov, kot so veje ali palice, korenine, kamenje in plodovi (kot tudi pesek in voda), smo lahko prepričani, da smo otrokom zagotovili super priložnost za igro, ki je pri tem še praktično brezplačna.
Veliki otroci so glavni (vendar otroci najdejo rešitev)
Noben ne trdi, da moramo močnejšim otrokom dovoliti, da svojo moč z zastraševanjem in brezobzirnostjo vsiljujejo drugim, vendar pa je dejstvo, da bo med našimi malimi otroci prihajalo do nesoglasij in da bodo potrebovali čas, da take situacije razrešijo. Vsi mi smo šli skozi to kot otroci. Vse igre v »krdelih« – bratje, sestre in prijatelji, kjer sodelujejo vsi – tako mlajši kot starejši – zahtevajo postavljanje določenih pravil in razdelitev vlog. Praviloma so starejši otroci tisti, ki sprejemajo takšne odločitve, mlajši otroci pa jih brez prigovarjanja sprejmejo, saj si za vsako ceno želijo biti del skupine in igre, ki jo prežema občutek prijateljstva in skupnosti. Včasih je kdo zaradi tega prizadet in pride do konflikta in sprave, a se bodo otroci naučili pogajati in sodelovati, sočustvovati drug z drugim in skrbeti za mlajše otroke, ki so del skupine.
Z igranjem z drugimi otroki se otroci učijo na drugačen način, različen od načina, ki ga imamo odrasli. Zaradi tega jim (mi odrasli) moramo dati priložnost, da se igrajo z otroki različnih starosti, v skupinah različnih velikosti in se nikakor ne vmešavati v njihovo igro.
Otroci potrebujejo čas, da razvijejo kompleksno igro. Če jih pustimo, da se ji posvečajo sami, brez našega vmešavanja, jim bo to uspelo.
»Grem lahko ven?« je vprašanje, ki bi ga večina otrok postavila zjutraj, ne glede na to, če je hladno ali še niso jedli. Če so otroci »na misiji« nadaljevati prej začeto igro ali zgraditi »skrivalnico za pustolovščine«, jih verjetno dneve in dneve ne boste mogli »prignati« domov. Z opazovanjem njihove igre lahko jasno vidimo, kako se razvija in postaja vse bolj kompleksna. Težava pri kompleksnih igrah je, da odrasli, ki jih opazujejo s strani, v njih ne prepoznajo prav ničesar. Ravno to bi moral biti vzrok, zakaj tako podcenjujemo potencial igre.
Kompleksna igra zahteva uvajanje pravil, pogajanja in pogovore. Z njimi se razvijajo osebne in družbene kompetence v okviru avtentičnih situacij, ki pri organiziranih dejavnostih ne obstajajo. Kompleksna igra zahteva čas, prostor in otroke, in to otroke vseh starosti, ki so pripravljeni in razpoloženi za igro.
Igra v vsakem smislu predstavlja jezik otroštva. Mi odrasli pa se moramo naučiti poslušati, kaj nam ta jezik sporoča.