Devet ključnih veščin, ki bi se jih otroci morali naučiti

Trenutni šolski sistem naših otrok ne pripravlja zadovoljivo na prihodnost.

Svet se hitro spreminja in kar je še včeraj bilo nadvse pomembno, je danes že zastarelo. Kako torej pripraviti otroke na svet, ki je nepredvidljiv in se nenehno spreminja? Naučiti jih moramo, da se znajo prilagajati in spopadati s spremembami. Da so pripravljeni na vse in hkrati na nič posebej.

To zahteva popolnoma drugačen pristop k vzgoji in izobraževanju otrok. Stare ideje in metode je treba zamenjati z novimi. Z ženo sva se tako odločila, da otroke šolava doma, oz. jih nešolava. Znanje jim ne predajava midva, tudi jih ne preverjava, kaj znajo. Učiva jih, da znanje nadgrajujejo samostojno.

Ne bom se spuščal v najine metode dela, saj menim, da so manj pomembne kot same ideje. Ko imate zanimive ideje, se lahko domislite neskončo različnih metod, kako jih doseči, brez potrebe narekovati ali ukazovati nekomu, kaj naj dela.

Poglejmo si nekaj ključnih veščin, za katere verjamem, da jih bodo otroci potrebovali v prihodnosti. Zbral sem jih na podlagi izkušenj, ki sem jih dobil pri delu na različnih področjih, še posebej na področju spletnega podjetništva. Veliko dragocenih lekcij pa mi je prineslo tudi samo življenje v tem nenehno spreminjajočem se svetu, v katerem živimo.

Postavljanje vprašanj

Za otroke si srčno želimo, da bi bili sposobni sami pridobivati znanje. Potem jih mi ne rabimo učiti vsega. Karkoli bodo morali znati v prihodnosti, bodo zmogli pridobiti sami. Prvi korak k takšni samostojnosti je, da se naučijo postavljati vprašanja. Na srečo otroci to počnejo spontano, instinktivno in naša naloga je, da jih pri tem spodbujamo. Pri tem smo jim lahko tudi vzor. Ko z otrokom naletite na kaj novega in zanimivega, postavljajte vprašanja in skupaj z otrokom iščite možne odgovore in rešitve. Ko sprašuje otrok, ga pri tem spodbujajte in nagradite. Presenečeni bi bili, koliko odraslih s svojim vedenjem pravzaprav jemlje voljo in pogum otrokom, da bi spraševali.

Reševanje problemov

Če otrok zna reševati probleme, se lahko loti kateregakoli dela. Nova služba je lahko zastrašujoča, toda gre samo za še en problem, ki ga je treba rešiti. Nova spretnost, novo okolje, nove potrebe…nove težave, ki čakajo na rešitev. Naučite otroke reševati probleme, najprej z lastnim zgledom, potem pa jim zadajte enostavne naloge. Uprite se skušnjavi po vmešavanju. Naj jih rešujejo sami, naj preizkušajo različne načine in rešitve. Nagradite njihov trud. Postopoma bodo otroci pridobivali zmeraj več samozavesti in krepili svojo sposobnost spopadanja s problemi. Potem jih ne more nič več ustaviti.

Upravljanje projektov

Kot spletni podjetnik se zavedam, da je moje delo vrsta projektov, ki so včasih povezani, včasih majhni in drugič veliki (ti so ponavadi skupek manjših projektov). Zavedam se tudi, da sem kos vsakemu projektu ki se ga lotim, saj imam že ogromno izkušenj. Tudi tale članek je projekt. Pisanje knjige je projekt. In tudi prodaja knjige je projekt. Ustvarjajte projekte z otroci, pokažite jim, kako se jih lotiti in jim potem prepuščajte vedno več dela ter opazujte, kako pridobivajo na samozavesti. Kmalu bodo sami začenjali projekte, preko katerih se bodo učili.

Iskanje strasti

Kar mene žene naprej niso zastavljeni cilji, ne disciplina ali motivacija, niti ne nagrada. Kar me žene naprej je strast. Ko sem tako vznemirjen, da ne morem prenehati misliti na kakšno stvar, se ji posvetim z vsem srcem in dušo. Ponavadi tak projekt dokončam in pri tem neizmerno uživam. Pomagajte otrokom najti tisto, kar jih resnično veseli. Vzpodbujajte jih. Treba je poskusiti veliko stvari, da najdemo tisto, kar v nas rojeva posebno strast. Ne ubijajte otrokom veselja, ko iščejo. Pomagajte jim.

Otroke je treba naučiti, da se postavijo na lastne noge. Malo po malo, seveda. Počasi jih navajajte, da se stvari lotijo samostojno. Naučite jih kako, bodite jim zgled, na začetku jim pomagajte, potem pa jim vedno bolj prepuščajte vajeti. Naj delajo napake in se iz njih učijo. Vgradite jim samozavest, da se veselijo uspehov in se učijo iz porazov. Ko enkrat usvojijo neodvisnost, ne potrebujejo učitelja, starša ali nadrejenega, da jim pove, kaj morajo delati ali narediti. Sami se znajo organizirati in poiskati pravo pot do rešitve.

Biti srečen sam s sabo

Preveč staršev otroke razvaja, jih drži na vajetih in zavira njihovo neodvisnost. Ko otroci odrastejo, ne znajo biti srečni. Svojo srečo tokrat namesto pri starših iščejo pri prijateljih ali partnerjih. Če jim tukaj spodleti, iščejo srečo v drugih zunanjih dejavnikih – nakupovanju, hrani, video igricah, internetu. Toda če se otrok že od majhnega nauči, da je lahko preposto srečen in zadovoljen, ko je sam s sabo, ko se sam igra, bere ali sanjari, s tem pridobi nekaj neprecenljivega. Dopustite otrokom, da so sami, že ko so še čisto majhni. Spoštujte njihovo zasebnost in uvedite čas v dnevu, ko imate tako vi kot otrok čas  samo zase.

Sočutje

je ena najpomembnejših vrlin. Potrebujemo jo, da lahko dobro sodelujemo z drugimi in da nam je mar za druge. Bodite otrokom vzor, tako da ste sočutni do njih in do drugih ljudi. Zanimajte se za njihovo počutje. Pomagajte ljudem v stiski, če se le da. Bodite prijazni in pokažite otrokom, da tudi najmanjše dejanje pomoči ali prijaznosti rodi veselje in zadovoljstvo, tako pri tistem, ki daje, kot pri tistem, ki prejema.

Otroci ponavadi odraščajo v skrbno varovanem, izoliranem svetu, kjer so si ljudje med seboj podobni. Ko srečajo ljudi, ki so drugačni, lahko to v njih vzbudi nelagodje in strah. Naučite otroke, da je drugačnost nekaj, česar se ni treba bati. Pokažite jim, da se ljudje med sabo razlikujejo po barvi polti, spolni usmerjenosti, prepričanjih… in da s tem ni nič narobe. Prav nasprotno: drugačnost je tisto, kar nas bogati.

Spopadanje s spremembami

Verjamem, da bo to ena ključnih veščin, ki jo bodo naši otroci morali obvladati, če se bodo hoteli dobro znajti v nenehno spreminjajočem se svetu, v katerem živimo. Tudi sam se še vedno učim, kako sprejemati spremembe in jih prilagajati svojim ciljem. Opažam pa, da je tak pristop veliko boljši, kot pa trmasto vztrajati pri začrtani poti, brez posluha za drugačne rešitve. Tudi tukaj je nadvse pomembno, da smo otrokom vzor, da sprejemamo spremembe, se nanje prilagajamo in v njih vidimo nove priložnosti in izzive. Življenje je pustolovščina, ne gre zmeraj vse po načrtih in včasih se stvari zasučejo popolnoma drugače, kot smo načrtovali. Toda vse to dela življenje zanimivo.

Ker ne vemo, kaj nam prinaša prihodnost, otrok ne moremo pripraviti na življenje s kupom podatkov, ki jih morajo usvojiti. Lahko pa jih pripravimo tako, da so prilagodljivi, se pripravljeni učiti in konstruktivno reševati probleme. Čez dvajset let nam bodo hvaležni.

Leo Babauta