Domača naloga mojih otrok je njihovo delo, ne moje

Moj sin, ki obiskuje drugi razred, je protestiral, ko sem mu prvič želela preveriti domačo nalogo iz matematike.
“Mami, ne rabiš preverjati! Preverjali bomo vsi skupaj v šoli! Samo podpiši!”

Domača naloga mojih otrok je njihovo delo, ne moje
Carissa Rogers

Njegova učiteljica je uvedla novost v zvezi z domačimi nalogami: vsako narejeno domačo nalogo morajo starši podpisati, da bi s tem pokazali, da smo nalogo nadzirali. Ne vem, kaj je učiteljica s tem pričakovala od nas staršev? Bi ga morala pustiti, da naredi samo tisto, kar zna narediti ali bi mu morala popraviti tisto, kar ni pravilno rešil? Mogoče bi mu jaz morala pokazati nove načine matematičnih operacij, ker je matematični test bil bistveno težji? Ali pa je ta podpis pomenil samo to, da smo seznanjeni s snovjo in znanjem svojega otroka?

Ko gre za šolo in za domače naloge, sem od vedno bila samo zainteresiran starš, nikoli tisti angažirani. Otrokovo delo je, ne moje, da se spomni vzeti knjige, da naredi domačo nalogo, da knjige vrne v knjižnico, da spoštuje šolska pravila. Nikoli ni bila to moja naloga. Razlika med zainteresiranim in angažiranim staršem je v tem, da je zainteresiran starš prisoten, ko otrok dela domačo nalogo, če mu je potrebna pomoč in ves čas govori o pomembnosti šolanja z izbranim tonom. Angažirani oz. vključeni starš brska po njegovi torbi, pričakuje sporočila od učiteljev, pozorno spremlja gradivo in otroku diha ves čas za ovratnik, medtem ko on dela domačo nalogo ter ga popravlja, če nekaj ni dobro ali ustrezno … pa kakorkoli že kdo misli, da s tem pomaga otroku.

Ne bi rada, da izpade, kot da sem popolnoma nezainteresirana za otrokovo znanje in gradivo, ker to ne drži. Nasprotno, zelo me zanima, kaj se uči in koliko zna, vendar imam svoje nevsiljive metode in pogledam domačo nalogo šele takrat, ko je končana.

Pred kratkim sem se s svojima otrokoma pogovarjala o članku Judith Newman, ki je bil objavljen v New York Timesu, v katerem je razložila, kako se ona in njeni prijatelji, čeprav poskušajo, ne morejo upreti, da se ne bi vmešavali v domače naloge svojih otrok – pa najsi bodo to majhne slovnične napake ali pomoč pri izdelavi makete in projektov. Moj prvošolček je bil zgrožen. Vendar če otroci ne delajo sami domačih nalog, bodo odšli na univerzo, kjer ne bodo znali sami narediti ničesar!”

“In res, to je bistvo. Imam znanko, ki še vedno svojega dvajsetletnega otroka redno vodi k frizerju, ga obiskuje na fakulteti, ga z e-pošto spomni, naj opere svoja oblačila, čeprav že nekaj časa vozi svoj avto.

Morda deluje simpatično in požrtvovalno, a niti malo ne pomaga mladi osebi razviti svoje samostojnosti. Ko sta moja otroka pogosto pozabljala svoje malice, nisem bila huda, niti ju nisem zaradi tega kaznovala – imela sta denar in sta si lahko kupila nekaj za jest v šolski kuhinji. Vendar je za moje izbirčneže šolska kuhinja bila kazen. Niti enkrat nisem rekla: “Ti si slab. Kaznovala te bom, ker pozabljaš malico,” ampak sem jima ves čas govorila:”Vidva sta glavna in odgovorna za svojo malico. Vem, da se bosta potrudila, da jo vzameta, ker imata radi hrano, ki ji pripravim. Vsakemu se lahko zgodi, da nekaj pozabi. Če se malice ne spomniš vzeti, sam odgovarjaš za to, samo sebi, z odhodom v šolsko kuhinjo, ki je ne maraš. A tudi to je super, ker se tako učiš, kako premagati bodoče ovire in težave v življenju.”

Priznam, da sem jima nekajkrat poskušala otežiti situacijo, v kateri sta bila neodgovorna. Lani sem, na primer, po vrsti pozabljenih domačih nalog spodbudila učiteljico, da naj kaznuje mojega sina ali ga opozori pred celim razredom, čeprav je ona v glavnem vse tolerirala. Vedela sem, da je izpolnjevanje realnih življenjskih pričakovanj ne samo pomembna življenjska veščina, pač pa tudi močnejša motivacija od želja njihove drage dobre mame.

Torej, kaj smo naredili, ko je učiteljica zahtevala podpisovanje narejenih domačih nalog? Šla sem k njej in jo lepo prosila, da spoštujemo željo po sinovi samostojnosti, ki hoče povsem sam narediti domačo nalogo in da jaz kot mama takšno željo podpiram. Pojasnila sem ji, da to pomeni tudi, da jaz ne bom podpisovala njegovih domačih nalog. Strinjala se je in naju podprla.

Seveda je bilo več rdečih učiteljičinih popravkov v njegovih zvezkih, vendar sem jaz smatrala, da je bolje, da otroku dovolim tudi napake in neuspehe, saj bi tako postal odpornejši in sposobnejši odrasel.

Sharon Holbrook

Ocena:
[Skupaj: 4 povprečno: 4.3]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor