Mami, tole moram znati do ponedeljka

… me seznani naša 7-letnica v soboto. Izbuljim oči, pritisk se dvigne na 100 obratov, čeljust se povesi, da komaj izdavim: »Kaaaj? Kdaj?« Mojo popolno koncentracijo, da skuham kosilo, ki ga bo dejansko pojedlo vseh šest članov družine (zadostiti šestim različnim okusom pač ni enostavno), prekine ta nebodigatreba stavek.

Mami, tole moram znati do ponedeljka

Deklina mi zaskrbljeno pove, da se mora naučiti govorni nastop. Do ponedeljka. Seveda z veseljem pomagam, sploh ker vem, da nima pojma, kako bi se tega lotila. Ampak v misli se mi prikrade tisti »dead line«, ko veš, da mora biti narejeno (najbolje že včeraj), pa nimaš še nič pripravljenega. Moja prva reakcija je karanje, zakaj tega ni prej povedala. Pa mi njen pogled pove vse – da JE povedala, ampak je bilo toooliko drugih (boljših, zabavnih itd.) stvari za počet. Hitro se ugriznem v jezik, da je karanje brez pomena in pomislim, kolikokrat se je meni pripetila podobna situacija. Očitno se kampanjsko učenje prenaša iz roda v rod. In iz generacije v generacijo.

V istem trenutku se spomnim, da je že sredi tedna z navdušenjem razlagala, kaj je izžrebala in o čem bo morala pripovedovati. Vse, kar lahko naredim, je, da globoko zajamem sapo. Pomagati bo treba! S kuhalnico v roki jo sprašujem o temi govornega nastopa. Pojavi se prvi izziv, da sploh ne ve, kako bi se lotila celotne zadeve. Kako sploh začeti in se pripraviti na dober nastop pred razredom? Naj najprej zapiše vsebino ali jo začne kar govoriti?  Drugi izziv je, da v tej starosti učni stili še niso oblikovani. Pojavi se vprašanje, kako vsebino prilagoditi njej, da se bo čim bolj enostavno naučila? Tretji izziv – kako se to naučiti v čim krajšem času?

Berite tudi:  Pripravite vašega prvošolčka na šolo

Izdelki otrok … ali staršev?

Pred oči mi prihajajo standardni prizori, v katerih pred mano ponavlja besedilo kot bi poslušala igranje na lajno in mi potem besede še ves teden odzvanjajo v možganih. Skratka, po vseh sobotnih dejavnostih ostane za pripravo in učenje samo en dan. En dan! Ni panike! Nič narobe, če bom otroka naučila, kako biti učinkovit v zadnjih trenutkih. Tega jih v šoli gotovo ne učijo. Ne vem kolikič zajamem sapo. Potiho se jezim na učiteljico, na šolo, na šolski sistem in uradnike »tam zgoraj«. Govorni nastopi, plakati itd. so večinoma delo staršev (vsaj v nižjih razredih). Kar absurdno je gledati razstavo teh plakatov na šolskem hodniku. Kako vem, da so jih naredili starši? Ker je pisava čitljiva, ker je napisano na računalnik, ker so slike postrižene po robu in ker so zalepljene na plakat takooo zelo naravnost. Ni važno, kdo ga je naredil, samo da je podpisan Miha iz 5.b.

»Učenje je mučenje« … ugotovijo že 7-letniki

Večina otrok ima z samim učenjem težave. Namreč, ne znajo se učiti. To, da jim v uho zavpijemo »Pejt se učit!« in ko se nas končno usmilijo, vzamejo v roke zvezek in se … učijo.  Najbolje za zaprtimi vrati, da jih ne vidimo, koliko se dejansko učijo. Je to učenje? Učenje na način sedenja za mizo in branja besedila tolikokrat in toliko časa, dokler ga ne znajo na pamet? In ko ga zdrdrajo kot pesmico (čeprav se niso učili pesmice), jim rečemo »Super, zdaj pa znaš. Tole bo petka!« Je čudno, če otroci kmalu ugotovijo, da je učenje … dolgčas?! Moje misli mi potrdi prijateljica z zgodbo, kako se je njen sin (!) raje kot za učenje odločil pospraviti svojo sobo.

Berite tudi:  Zakaj je šolski sistem na Japonskem eden najboljših na svetu?

Kako biti učinkovit v zadnjem trenutku

»Imam idejo!« rečem moji deklini. Mož me pogleda in zavije z očmi, češ, spet boš eksperimentirala. Jaz pa že imam v mislih metodo, ki bi bila najbolj primerna zanjo in ki bo poskrbela tudi za takojšen prenos v dolgoročni spomin. Ker ima malo časa za učenje, mora biti učinek hiter in učinkovit!

Na srečo učiteljica vedno pripravi točke, katerih se je treba držati pri pripovedovanju. Pod vsako točko mi zato pove svoj opis. Poudarjam – svoj opis. Pomembno je, da čim več pove/našteje ona sama. To je njen izdelek, jaz jo usmerjam in popravljam slovnične napake. In s tem, ko pripoveduje, hkrati že razmišlja in je miselno aktivna.

Otroci v tem obdobju potrebujejo gibanje. No, ja, nekateri se tudi kasneje ne znajo učiti drugače kot z gibanjem. Še posebno za njih je sedenje za mizo mukotrpno. Zato medtem ko mi razlaga, o čem bo govorila, poskakuje na žogi. Dobro, da ni bilo treba veliko opisati, ker nisem več vedela, čemu naj sledim – njenemu poskakovanju ali njenim besedam. Da bi se tega, kar mi je povedala, naučila v čim krajšem času, je treba način učenja narediti prijeten, zabaven, skratka, zanimiv, ker si bo le tako hitro zapomnila. In, seveda, da nam ostane tudi še kaj nedelje. Ker uživa v risanju, jo povabim, da vsebino govornega nastopa nariše. Raje riše kot piše, zato ni bilo potrebno veliko prositi. Na risalni list je tako vsako poved oblikovala v sliko in tako dobila zanimiv slikovni prikaz tistega, kar bo predstavila. Na ta način se je lahko (na)učila sama in nas »gledalce« doma presenetila s super govornim nastopom. In ostalo je še veliko nedelje, namenjene nam – družini!

Berite tudi:  Kako otroka pripraviti na prvi dan šole

Ali veste, kako se uči vaš otrok? Mu je učenje dolgočasno? Mu želite pomagati in mu zato pokažete metode, ki so delovale pri vas, pri vašem otroku pa nekako ne delujejo? Ali zna uporabljat svoj učni stil, ne vašega? Še bolje – ali zna kombinirati različne stile? Ali veste, da obstaja krajša pot učenja? In da se je veščino učenja treba naučiti in trenirati?

Kajti: »V svetu prihodnosti bodo nepismeni tisti, ki se ne bodo naučili učiti.« (Alvin Toffler)

Kako pa vi rešujete učenje (otrok) v zadnjem hipu?

Lea Cerin

Lea Cerin

Sem žena in mama trem deklicam ter ustanoviteljica Rumene hiške. Otrokom in staršem svetujem pri učenju, da bo le-to učinkovito in zabavno. Vsak otrok ima svoj naravni način učenja. Če ga pri učenju upošteva, je le-to bolj uspešno. Če so otroci pri učenju bolj uspešni, pa so tudi bolj zadovoljni sami s seboj. Cilj Rumene hiške je otroke naučiti predvsem samostojnega učenja, na sebi lasten in zabaven način.
Lea Cerin
Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Lea Cerin

Lea Cerin

Sem žena in mama trem deklicam ter ustanoviteljica Rumene hiške. Otrokom in staršem svetujem pri učenju, da bo le-to učinkovito in zabavno. Vsak otrok ima svoj naravni način učenja. Če ga pri učenju upošteva, je le-to bolj uspešno. Če so otroci pri učenju bolj uspešni, pa so tudi bolj zadovoljni sami s seboj. Cilj Rumene hiške je otroke naučiti predvsem samostojnega učenja, na sebi lasten in zabaven način.

Dodaj odgovor