Najpogostejše napake otrok, ki se ne znajo učiti

Učenci, ki se učijo na pamet, se učijo za oceno, tisti pa, ki znajo postavljati vprašanja o snovi, razumejo naučeno, poudarja Dinka Juričić, profesorica hrvaškega jezika in urednica v Školski knjigi ter svetuje, kako pomagati otrokom, da vzljubijo učenje in se naučijo učiti.

Najpogostejše napake otrok, ki se ne znajo učiti

Najbolj uporabna veščina današnjih dni je veščina samostojnega učenja. Ta veščina celo ni vprašanje izbire, ampak stvar preživetja. Priložnosti, ki se vsakodnevno spreminjajo, iščejo človeka, ki se neprestano uči nekaj novega, da bi jih lahko izkoristil. Dejstvo je, da je učencem, ki se znajo učiti – učenje všeč, medtem ko tistim, ki se niso naučili učiti – učenje ni všeč, smatrajo ga kot nekaj težkega in dolgočasnega in delajo težave sebi in učiteljem. En od dobrih načinov je, da jih najprej odvadimo od sedem najpogostejših napak slabega učenja.

  1. Učenec si poskuša zapomniti nekaj, česar si ni treba zapomniti, ampak razumeti.
  2. Učenec si zapomni, a ne vadi dovolj.
  3. Učenec ne vadi tako, da to, kar zna, s svojimi besedami pojasni drugim.
  4. Bezlja in se loti nalog, še preden se je naučil osnov. Ker mu ne gre, odneha.
  5. Prelaga uporabo svojega znanja ali veščine, dokler jih popolnoma ne obvlada – ker se boji napak in neuspeha.
  6. Uči se ure in ure do nezavesti.
  7. Uči se, a ne razmišlja o tem, kaj se uči.

Kaj je zaskrbljujoče narobe v teh sedmih napakah?

To, da trajno odvračajo učence od učenja, jih demotivirajo, kvarijo percepcijo ter tisto primarno doživetje učenja kot radost odkrivanja sveta in spoznavanja samega sebe. Posledice so sporočila, ki jemljejo pogum, kot so: to je dolgočasno, to je težko, nisi ti za to … Prenehaj! Prva stvar, katero moramo naučiti otroke, ko jih učimo učiti se, je, da je to veščina, ko se je lahko vsak nauči in v kateri je vsak lahko uspešen.

Manj se uči in se več nauči

Pravilo je: če vložiš 80 % svojega truda in časa v učenje in s tem dosežeš 20 % rezultata – se ne znaš učiti. Tisti, ki se zna učiti, bo vložil 20 % časa in truda, da “pobere” 80 % tistega, kar se mora naučiti. Vse lahko povzamemo z nasvetom: manj se uči in več nauči ter se osredotoči na najpomembnejše.

In zdaj pridemo do prvega koraka pri učenju samostojnega učenja: učenec se mora naučiti določiti, kaj je bistveno in kaj ni. Vsak učitelj, ki mu je do tega, da učence nauči samostojnega učenja, mora sam sebi iskreno odgovoriti na naslednji dve vprašanji:

  • A se lahko moj učenec nauči samostojno določiti, kaj je bistveno in kaj ni, če mu vedno jaz govorim, kaj je bistveno in kaj ni, mu to narišem na tablo, mu povem, naj podčrta v knjigi, ga opozorim, kaj mora zapisati?
  • Bi moral moj učenec znati razlikovati bistveno od nebistvenega, če ga jaz pri ustnem in pisnem preverjanju obsipavam z vprašanji o nebistvenem?

Najpogostejše napake otrok, ki se ne znajo učiti

Pot do samostojnosti pri učenju

Neverjetno enostavno je učence učiti opažati, kaj je bistveno: prenehajte jim to govoriti. Namesto da jim razlagate novo snov, naj pri pouku berejo odlomek za odlomkom iz učbenika. Odlomek je en ali več stavkov, ki jih skupaj drži neka skupna misel. Naj jo sami odkrijejo. Po vsakem odlomku jih vprašajte, kaj je tu bistveno, naj povzamejo, povejo to s svojimi besedami. Če sami niso uspeli uloviti smisla in tistega, kar je bistveno – potem ste vi na vrsti, da jim to pojasnite. Nikakor ne prej.

Drugi odličen način, da učence naučite odkrivati bistvo, je obrnjena vloga. Dajte jim nalogo, da doma proučijo novo lekcijo in napišejo povzetek, naj naredijo plonk listek, pripravijo enominutno predavanje .. Ko pri naslednji uri slišite, kaj in kako so razumeli, se pridružite z nujnimi pojasnili, primeri, povzetki …

Če otroku ni treba, potem niti ne bo

Obstaja star pregovor, ki pravi, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Vse, kar jaz naredim namesto učenca (ali otroka) – tega njim ni treba. A če ni treba, potem otrok tega niti ne bo naredil. In na koncu, če želite ubiti dve muhi na mah – naučiti učenca razmišljati in ga naučiti samostojno učiti se – mu zadajte, da sam postavlja vprašanja. In to različne oblike vprašanj.

Samostojno učenje s postavljanjem vprašanj učenca navaja na problemsko razmišljanje. Svojim učencem boste naredili ogromno uslugo, če jim za nalogo ne daste, da odgovorijo na vprašanja, ampak da jih sami postavijo. Naj sestavijo test, preizkus … Pogovarjajte se z njimi o vprašanjih, ki so jih postavili. Naučite jih razlikovati vprašanja za reprodukcijo naučenih podatkov (na katere je možno v besedilu najti že pripravljene odgovore) od vprašanj višje stopnje, ki zahtevajo, da nekaj samostojno analizirajo in pridejo do zaključkov in ocen.

Če znajo odgovoriti na vprašanja za reprodukcijo naučenih podatkov, bodo verjetno dobili diplomo. Če pa želijo v bodočnosti dobiti delo, morajo znati postavljati vprašanja in samostojno iskati odgovore nanje.

Ocena:
[Skupaj: 2 povprečno: 4.5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor