Ležanje z otroki, dokler ne zaspijo, ni slaba navada

Preživela sem vsaj sedem bilijonov ur svojega življenja leže v temi ob svojem zvijajočem, nespečem otroku in molila k bogovom, da bi moj otrok čimprej končno zaspal.

Ležanje z otroki, dokler ne zaspijo, ni slaba navada

Ko je bilo res najtežje, sem se pod odejo skrila s svojim telefonom na najbolj nežni svetlobi in pregledovala facebook ter ob tem upala, da napol speči otrok ne bo opazil, kaj počnem in me okaral, ker sem pred ekranom po ugasnjenih lučeh.

Nekatere noči pa niti niso bile tako naporne. Pravzaprav je vse skupaj včasih prav čudovito.

Ko ležiš tam, medtem ko otrok plava med budnim stanjem in sanjami, je prav magično in intimno, prav tako, kot sem si starševstvo zamišljala, preden sem imela otroke in preden sem se zavedala, kako naporno in neusmiljeno dejansko je.

Včasih, ko se v temi otrok namesti poleg mene in me pobožajo njegovi nežni lasje ter začutim toploto njegovih lic ali ko slišim, kako močno mu srček bije v prsnem košu – takrat bi kar zajokala zaradi občutka hvaležnosti.

Ko tako počasi plava v sanje, bo svoje srce izlil zame, odprl se bo in mi povedali marsikaj, kar je v stanju popolne budnosti skrival.

Slišala sem že vse argumente, zakaj je ležanje ob otroku preden zaspi, slaba navada. To je pravzaprav navada številka ena, ki bi se je mogli otresti še v času, ko so naši otroci dojenčki.

Razen če … tega ne naredite? Kaj če bi gugali ali ljubkovali vašega otroka vsako noč? In potem, ko zrastejo, kaj če bo to zraslo v držanje za roko ali trepljanje po hrbtu vsako noč, dokler ne zaspijo?

In potem, ko bodo prerasli vse to, ko vas bodo prosili, da ste samo poleg in jih tolažite le s svojo prisotnostjo, dokler hitro ne padejo v spanje?

Mogoče boste vprašali: kdaj pa se bodo naučili, da se umirijo sami? Kako se bodo naučili zaspati brez vas? Ne boste s tem ustvarili odvisnih revčkov, ki se nikoli ne bodo naučili funkcionirati v svetu brez vas?

Odgovor na zadnje vprašanje je enoglasni NIKAKOR. Številne študije so pokazale, da bolj kot so otroci navezani, bolj samozavestni in samostojni postanejo. Pravzaprav, če pomislite, je logično: ko dajemo otrokom varnost, se ob tem počutijo samozavestni in v svetu delujejo z lahkoto.

Mislim, da to sicer ne pomeni, da morajo vsi starši vsak večer ležati ob svojih otrocih, ko je čas za spanje. Obstaja ogromno načinov, kako vzgojiti samozavestne otroke in to ni pogojeno z navado, o kateri govorimo. Ampak nikjer ne vidim razloga, da te navade ne bi prakticirali, če vaši družini ustreza in prav tako to sploh ne pomeni, da se otroci ne bodo mogli prilagoditi, če vas ne bo poleg ali da se nikoli ne bodo naučili zaspati sami.

S svojima otrokoma grem spat zato, ker to sama želita, ker smo to od nekdaj počeli in kljub temu, da mi včasih ne paše počakati tistih dodatnih 10 do 20 minut, v resnici mi to vzame le nekaj minut na dan, ampak mojima otrokoma to pomeni vse na svetu.

Z njima grem ležat, ker med šolo, službo, obroki, domačo nalogo in drugimi obveznostmi skoraj ni trenutkov, ki bi bili tako tihi, skupni, lepi in globoki, kot so tej pred spanjem.

Z njima grem ležat, ker, hudiča, tudi jaz ne maram spati sama. Če mojega moža zvečer ni ali je na službeni poti, mi vedno vzame celo večnost, da zaspim, pa jih imam že 38. Menim, da je pri štirih in devetih mojima otrokoma dovoljeno, da imata ta dodatni občutek varnosti, po katerem hrepenimo tudi odrasli.

Z njima grem ležat, ker je bilo v vseh do sedanjih nočeh ogromno takšnih, ko me moj starejši otrok ni potreboval – ko se je sam od sebe odločil, da bo zaspal sam in me poslal ven iz svoje sobe. Z njim pa spim, kadar je imel naporen dan, kadar je nemiren ali ko niti sam ne ve, zakaj me potrebuje poleg sebe.

Z njim zaspim, ker vem, da so nama dnevi, ko me bo tako potreboval, šteti.

Z mojima fantoma spim zato, ker družba meni, da bi morala biti bolj močna od tega, da potlačita svoje potrebe in želje. Menim, da je to mišljenje za funkcioniranje fantkov (in mož) zelo nevarno.

Z njima grem spat zato, ker me prosita in sem pripravljena njuni želji ustreči.

Res je, včasih je po dolgem in napornem dnevu tista postelja v temni sobi zadnji prostor pod soncem, kjer bi rada bila. Ja, včasih sem razdražena, lačna, izmučena. Včasih se zalotim, kako močno stiskam svoje zobe, da le ne bi zakričala zaradi svoje frustracije.

Vem pa tudi, da so te minutke, ko moja otroka počasi plavata v svoje sanje v varnem zavetju mojih rok ali moje prisotnosti, nekaj, kar bo največ naredilo zanju – in zame. In tega ne bi zamenjala za nič na svetu.

Wendy Wisner

Ocena:
[Skupaj: 90 povprečno: 4.5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor