Pojdi, prebudi še ostale otroke (to zgodbo naj prebere vsak človek na Zemlji)

Bilo je neko povsem običajno popoldne. Človek si je pred ogledalom oblačil plašč in se pripravljal za poslovni sestanek. V nekem trenutku se mu je zazdelo, da je videl odsev samega sebe, ko je bil še otrok. Vedel je, da se iz tega ne bo mogel izvleči. Otroci so vztrajni …

Pojdi, prebudi še ostale otroke (to zgodbo naj prebere vsak človek na Zemlji)

Se želiš igrati? – je vprašal otrok, z nasmehom na obrazu.

Utrujen sem … – je odgovoril tiho človek. – … pa tudi nimam nekih odbrih idej za igro.

Bi rad, da sanjariva? – se je ponovno oglasil glas.

Nimam časa za to. Mudi se mi na zelo pomemben sestanek. – je nervozno odgovoril človek.

Si želiš, da smo iskreni? – ga je iskreno vprašal otrok.

Želim, vendar ne bi bilo obojestransko. Jaz živim v neiskrenem svetu. – je odgovoril človek.

Bi rad, da sanjamo? – otrok ni odnehal.

Jaz od nekdaj spim – je odgovoril človek zaspano. – … vendar mi od sanj ni nič ostalo.

Ni vse izgubljeno. Dovoli mi, da te spomnim.

Spomni me, samo pohiti, zamujam že na sestanek.

Resnica je, da ne zamujaš nikamor, ker si že prispel. To je tvoj najpomembnejši sestanek.

Vem, da se te ne bom tako lahko otresel, – reče človek in skomigne z rameni. – Vem pa tudi, da se te ne želim otresti … vendar pa je  moje življenje sedaj drugačno.

Jaz sem vedno tu. – je odvrnil otrok s čebelo na dlani. – To, da si me zaklenil nekje globoko v sebi …

Ah! Prenehaj! – je človek povišal ton. – Nimam zdaj časa misliti nase. Moram pohiteti, služba je na prvem mestu …

Obrnil se je in pogledal  s strani k ogledalu. Plašč je bil drag in dobro mu je pristajal. Spustil je pogled in vzdihnil globoko. Otrok ga je še naprej gledal. Naredil je prvi korak k vratom. Otrok v odsevu je odšel skupaj z njim. Bilo je zares eno povsem običajno popoldne.

Poglej te ulice. Se spomniš? Ko si bil otrok, so bile tvoje sanje dolge, tako dolge, da so se vlekle po dolžini vsake ulice na svetu. Vsaka ulica je bila zanje čista in večno modre barve, tisto slabo, o čemer so se pogovarjali odrasli, pa se je dogajalo samo odraslim ljudem in ni obstajalo nikjer drugje, kot v zgodbah, ki niso imele moči, da razbijejo tvoje sanje. Vendar pa tudi to ni bil konec čarobnosti otroštva. Ko bi objel cel planet, bi se s sanjami razširil dalje na mlečno cesto in bi v sebi hranil zvezde in prah nekih davno preteklih obstojev …

Spomnim se. – se je človek za trenutek nasmehnil. – Imel sem toliko idej, bil sem srečen, želel sem, da cel svet postane eno boljše mesto …

Takrat si imel moč. Največja moč vsakega otroka leži prav v tem, da našega obstoja ne predstavi takšnega, kakršen je, ampak takšnega, kot bi moral biti. Z očmi otroštva se najdlje vidi. V njih ni laži, tu se zrak zares vdihuje, vsak človek je prijatelj in vsak hrošč predstavlja pomlad. Za otroka se nič ne konča – vse se začenja znova. Na … – je nadaljeval otrok – vzemi to čebelo iz moje roke, občuti, kako sta povezana.

Ne smem. – reče človek potrto. – Bojim se, da me bo pičila.

Pa saj ti in jaz dobro veva, da te do zdaj nobena še ni pičila. Za razliko od ljudi …

Šla sta čez ulico in korakala naprej proti poslovnemu centru. V nekem trenutku je človek obstal in stegnil roko ter gledal čebelo, kako počasi pristaja.

Kako si uspel to, da je čebela tako mirna?

Lahko. To je ena davno izgubljena veščina, ki se je moraš spomniti. Biti eno z naravo. Ti tega ne moreš razumeti. Odrasli so preveč važni za tako nepomembne stvari.

Zelo mogoče. –  je vzdihnil človek medtem ko je gledal proti soncu. – Zdaj je čas, da me zapustiš. Jaz sem odrasel in moram na sestanek. Ti bodi otrok in se še naprej igraj nekje v preteklosti …

Otroci se ne igrajo, to samo odrasli tako vidijo. Otroci živijo. Pogosto zmedeni v svetu odraslih si morajo ustvariti svojega. Vem, da si se nekoč davno vprašal, v katerem trenutku se konča otroštvo, a nisi mogel priti do odgovora. Resnica je, da odgovori vedno ležijo tukaj blizu nas, ne glede na to, kako daleč stran so vprašanja. Odtavaš od sebe in prenehaš biti otrok tisti trenutek, ko ti namesto ljubezni ponudijo pravila in oznake. Ti pa se prepustiš, ne vedoč, da si se prepustil tistim, ki že od nekdaj hodijo hladni in v sebi nosijo samo spomin na sonce. Zdaj si tudi ti tak, kot oni, bolj bi te zaskrbelo zaradi ukradene denarnice kot zaradi celega posekanega gozda, zastrupljene reke … 

Pojdi, prebudi še ostale otroke (to zgodbo naj prebere vsak človek na Zemlji)

Nehaj! – je človek ponovno dvignil glas. – Jaz tega nikoli nisem želel! To je samo pot, po kateri so me odvlekli. Če bi se lahko vrnil v svoje otroštvo, bi naredil svoj najpomembnejši korak, pomembnejši celo od tistega prvega – nikoli ne bi verjel odraslim ljudem! Nikoli ne bi dovolil, da me odrasli ljudje s svojim odraslim tonom opozorijo, da moram postati človek in uspeti v življenju. Vsakič, ko sem jih poslušal in malo globlje zabredel na pot, po kateri je šel ves svet, sem nekje globoko v sebi začutil bolečino in moje sanje bi se v tem trenutku raztrgale in s seboj odnesle tudi veliki del mene.  – Človek je padel na kolena in pričel jokati. – Zdaj se samo delam, da nečemu pripadam. To nisem jaz, to niso moje sanje, pokaži mi pot …

Ni poti. Sem ti že rekel, da si že prišel. Spoznal si, da ne moreš uspeti v nečem, kjer si že uspel. Zdaj je čas, da skrojimo neke nove, veliko pomembnejše sanje. Daj, prebudi me ponovno v sebi. Podaj mi roko …

Človek si je podal roko in se dvignil na noge. V istem trenutku je odprl oči in pred seboj zagledal direktorja podjetja. – Ste dobro? – je ta vprašal. – Prišli ste pred nekaj minutami in v mislih odtavali. Ves odbor je tukaj. Čakamo vas, da …

Ne čakajte me! – je človek jezno vzkliknil. Ničesar ne želim od vas in od vaših podjetij. Ne želim zapraviti naslednjih let življenja z grajenjem namišljene kariere v podjetju, ki je povsem nebistveno za življenje in vse to zato, da bi dobil papir, ki ima namišljeno vrednost, s katerim bi potem kupil kopico stvari, ki jih ne potrebujem. Ne želim nositi kravate, te zanke okoli vratu, katere namena noben ne razume! Stiska me in mi ne da miru, govori mi, da sem suženj, medtem ko si lažem, da sem svoboden! Ne želim nositi dragocene ure, ki kaže enak čas kot milijon drugih ur. Ne želim spremljati trendov norosti in ne želim, da me bi jutri zdravili bolni ljudje, ki še sebi ne znajo pomagati. Ne želim plačati računov za naravne vire, ki mi vsekakor pripadajo! Nisem zaradi tega vsa ta leta zajtrkoval, rasel in se razvijal. Ne želim, da od celega vesolja jaz nosim obleko in namišljeno uspem v nečem, kar ne obstaja! Želim živeti! Me razumete?

V prostoru je nastala tišina. Človek se je dvignil s stola in stekel ven. Po kakih sto metrih hitre hoje se je ustavil in se usedel na gugalnico na bližnjem igrišču. Prijel se je za glavo in pričel jokati. – Kaj sem to naredil? Oatal bom brez vsega … propadel sem … popolnoma sem propadel … kaj naj zdaj naredim!

Ne glede na to, kako so vprašanja daleč, odgovori v glavnem vedno ležijo tukaj blizu nas. – se je ponovno zaslišal glas.

Človek se je zdrznil in vstal z gugalnice. Pričel je kar tako hoditi in gledati okoli sebe, a ni ničesar videl. Sklonil je glavo, da bi se malo zbral, ko je na tleh zagledal z rumeno kredo narisano sonce in napis – Pojdi, prebudi še ostale otroke.

Andrija Jonic/www.andrijajonic.rs

Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor