Koga se pravzaprav moramo bati v času terorističnih napadov?

Zgodba ima kratko zgodovino, zgodila se je nekaj dni nazaj,  v eni izmed naših osnovnih šol. Ob dogodku sem ostala odprtih ust.

Koga se pravzaprav moramo bati v času terorističnih napadov?

Deček 2. razreda, SLOVENEC po narodnosti, je zjutraj prišel v svoj razred, še prišel ni do svoje klopi, ko se je ustavil pri deklici, sošolki, ki se je mirno igrala v igralnem kotičku. Deklica je po narodnosti Francozinja. Deček jo je pogledal v oči in ji mirno rekel:

»Prav je, da so pobili vse tiste FRANCOZE. Prav bi bilo, da bi tudi tebe in tvojo družino.« Deklica ga je gledala, ni dojela, kaj ji je povedal sošolec, otrpnila je. Ostala je brez besed. Sošolka, ki je to slišala, je očitno začutila vso težo besed in stopila k učiteljici in ji povedala, kaj je slišala. Učiteljica ni mogla verjeti svojim ušesom, stopila je do dečka, ga na samem povprašala o razgovoru s sošolko. In deček je mirno ponovil svoje besede in povedal, da on pač tako misli. Sedemletni deček.

Kako razumeti, kaj se plete v glavi dečka?

Gre za dečka, ki je v Franciji bil že večkrat, na potovanju s starši. V razgovoru so se starši čudili njegovi izjavi in povedali, da je deček spremljal te dogodke po televiziji in celo prepoznal kraje, v katerih so se dogajali tragični dogodki.

Ali so potencialni teroristi tudi med nami, ne glede na versko in narodnostno pripadnost?

Kaj se je tisto jutro pletlo v glavi tega dečka? Zakaj je pristopil prav k tej deklici? Od kod v njem vsa ta jeza? Nekritičnost do svetosti življenja?

Ne zatiskajmo si oči, da so otroci premajhni, da ne razumejo, kaj in o čem govorijo. Kritični moramo biti DO SEBE, kakšna so naša prepričanja in izjave ob krvavih dogodkih, kritični moramo biti, ko odpremo televizijo in gledamo krvave dogodke. Otroci nas opazujejo, gledajo, spremljajo, posnemajo …

Janja Dermastja, univ. dipl. pedagoginja, je javno opozorila in apelirala na starše, da naj bodo pozorni na otroke ob gledanju krvavih dogodkov.

V šolah se srečujemo s hudimi oblikami nasilja in šikaniranja in to zmorejo zelo dobro že šestletniki. Vprašajmo se, kakšni so naši komentarji, do koga smo nestrpni, zakaj smo nestrpni … Kakšne so naše besede ob kolonah beguncev, ki gredo skozi našo državo? Kdo smo mi, da lahko obsojamo? Kako in s kakšnimi besedami smo nestrpni do rdečih, črnih, belih? Do sosedov?

Štiri strategije, kako zaščititi otroka pred izpostavljenostjo s strani medijev

  1. Ohranjanje rutine v domačem okolju daje otrokom največji občutek varnosti. Z mlajšimi otroki se ne pogovarjajmo o političnem kontekstu. Zavedati se moramo, da otroci dogodke, posnetke, fotografije spravijo v spomin na način, kakor straši o dogodku govorijo.
  1. Glede na starost otrok se držite osnovnih dejstev in ugasnite TV. Ne izogibajte se čustvom. Spregovorite o njih, poimenujte jih. Izražanje čustev bo otrokom pomagalo, da se bodo soočili z dogodkom. Potem pa jim dajte zagotovilo o varnosti in o delu ljudi, ki nas varujejo. Zagotovite, da so varni, a bodite realni. Treba je povedati, da strah, tveganje, nevarnost obstajajo. Da pa večina ljudi na svetu želi mir.
  1. Pozitivna sporočila naj bodo za prihodnost. Primerno otrokovi starosti povejte kaj se je zgodilo, zakaj, kaj se bo spremenilo in kaj to pomeni za prihodnost. To so odgovori, ki jih morajo otroci dobiti tudi ob drugih žalostnih dogodkih, ki se zgodijo v družini.
  1. Otroci naj dobijo tudi sporočila, da družbena omrežja pogosto sporočajo nerealne in nepreverjene informacije. Mlajšim otrokom pa ob igranju računalniških igric, ki vsebujejo nasilje (ne vidim razloga zakaj bi jih morali igrati) povedati, da je dogajanje v igricah popolnoma nerealno in v resničnem življenju ljudje čutijo bolečino, strah, tesnobo, žalost in nimajo več življenj. Ko umrejo, umrejo, ne zaspijo in se ne zbudijo.

Od česa je odvisno, kakšen zgled bomo dali našim otrokom?

Starši smo največji zgled našim otrokom, ne z besedami, z našim delovanjem, našo pozitivno oz. negativno naravnanostjo, z našim preživljanjem prostega časa.

Najprej in največjo moč imamo doma, tu lahko negujemo odnose, tu se lahko naučijo naši otroci strpnosti in sprejetosti. Naši otroci so naše ogledalo.

In niso premajhni, da ga nam ne bi nastavili  …

In ti otroci bodo postali odrasli … Ali se bomo bali lastnih otrok? Ali se bomo bali le sosedovih?

Si želite biti najboljši zgled vašim otrokom? Si želite potrditev, da prav ravnate in komunicirate z vašim otrokom? Se sprašujete, ali ste na pravi poti?

Prijavite se še danes na 20 – minutno brezplačno svetovanje preko telefona ali Skypa na naslov: carobnapalcica@gmail.com.

Neva Strel Pletikos

Neva Strel Pletikos

Neva Strel Pletikos

Sem univ.dipl.pedagog, prof.sociolog, transakcijska analiza – counsulter, NLP – praktik coach, s končnami dvoletnim usposabljanjem iz teorije izbire.

Vabljeni na mojo stran cor.si

Rezervirajte si termin za 20 minutno brezplačno svetovanje po telefonu. Ponujamo pa tudi druge oblike svetovanj glede vzgoje oziroma učnih težav. Prijavite se na naslov info@cor.si.
Neva Strel Pletikos
Ocena:
[Skupaj: 0 povprečno: 0]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor