Mami, dolgčas mi je
Otroci se pogosto pritožujejo svojim staršem, da jim je dolgčas in želijo, da jih zabavajo. Kaj je dolgčas in ali je otroka treba “reševati” pred občutkom dolgčasa in osmišljati vsak njegov trenutek? Zoran Milivojević pravi, da je dolgčas občutek, ki ima svojo logiko in namen, prav tako kot drugi občutki.
Občutek dolgčasa dobimo, ko ocenimo, da smo v situaciji, v kateri ne moremo uresničiti tega, kar želimo. Neprijetnost dolgčasa nas motivira, da se premaknemo in zapustimo situacijo, v kateri ne moremo uresničevati svojih želja in gremo v neko drugo situacijo, kjer lahko. Tovrstni dolgčas, ki je povezan s situacijami, imenujemo “situacijski dolgčas”
Če pa bomo mi odrasli vedno zapuščali situacije, v katerih se dolgočasimo, bomo imeli veliko negativnih posledic. Ker je naša naloga, da otroke pripravimo na samostojno življenje v človeški družbi, je pomembno, da jih naučimo, kako naj prenašajo dolgčas, kaj narediti, da jim ne bo dolgčas, kako naj glede na občutke dolgčasa odkrijejo, kaj je tisto, kar si želijo.
Dolgočasenje v simbiozi
Majhen otrok še ne zna sam nadzorovati svojih čustev. Otrok je v prvih štirih letih s starši v odnosu, ki mu pravimo primarna simbioza, za katero je značilno, da otrok doživlja sebe in starša kot eno. Ko otrok reče: “Mami, dolgčas mi je”, ta želi od nje, da ga zabava, da mu ponudi kakšno aktivnost, v kateri se bo prijetno počutil. Otrok misli, da je mama kriva, da mu je dolgčas in se je zato sposoben razjeziti nanjo, ko mu ne posveča dovolj pozornosti.
V tem obdobju je čisto v redu, če starši zabavajo otroka, vedeti pa morajo, da je njihov pravi cilj otroku pomagati, da se nauči sam osmišljati svoj čas.
Učenje samopremagovanja dolgčasa
Že na koncu primarne simbioze mora starš otroka naučiti, da takrat, ko mu je dolgčas, poišče nekaj, kar bi želel in lahko počel. Ko otrok reče, da se dolgočasi, mora starš odgovoriti: “In kaj bi lahko delal/a zdaj?” Tipičen odgovor otroka je: “Ne vem.” Tedaj mora starš našteti nekaj aktivnosti, ki bi lahko bile otroku zanimive in mu prepustiti izbiro. Tako starš otroka uči, kako naj razmišlja, ko začuti dolgčas, da sam sebe vpraša, kaj bi lahko počel in zatem izbere – se odloči za eno od aktivnosti.
Prenašanje dolgčasa
V življenju odraslega obstajajo številne situacije, v katerih mora oseba, čeprav mu je dolgčas, ostati in ignorirati dolgčas ali celo skriti, da se dolgočasi. Na primer, ko ste na nekem zelo dolgočasnem sestanku, na katerem preprosto morate biti. Če se prepustite impulzu, ki ga je sprožil dolgčas in zapustite sestanek, bo za vas sledila neka negativna posledica. Torej, preprosto, kot odrasli ljudje se moramo naučiti tolerirati dolgčas, da ne bomo nervozni, ko nekaj ali nekoga čakamo ali ko nam kakšna situacija ni zanimiva.
Lahko rečemo, da so otroci pripravljeni za šolo takrat, ko so sposobni prenašati dolgčas. Ne glede na kvaliteto predavanja ali učitelja, se v šoli pojavljajo obdobja, ko je otroku dolgčas. Če se ni nauči prenašati dolgčasa, ostati miren tudi takrat, ko mu je dolgčas, bo nemiren in morda bo celo delal izgrede zato, da bi naredil situacijo bolj zanimivo. Takšni otroci, ki ne prenesejo dolgčasa (to so predvsem otroci staršev, ki imajo popustljiv način vzgoje in tudi otroci tistih, ki imajo zanemarjajoči način vzgoje), tvegajo, da zaradi tega, ker se ne zmorejo umiriti, dobijo diagnozo “hiperaktivnost” ali “motnja pozornosti”.
Dobre strani dolgčasa
Danes, ko je veliko število staršev okuženih z ideologijo srečnega otroka, ki verjamejo, da so dobri starši le, če se njihovi otroci ves čas počutiti prijetno – se dolgčas doživlja kot nezaželeno čustvo. Zato se starši zelo trudijo, da bi osmislili vsak otrokov trenutek in tako ne bi bili prepuščeni samim sebi in mučnemu občutku dolgčasa.
Vendar pa je dolgčas pravzaprav lahko zelo koristen občutek. Otrok, ki se dolgočasi in se počuti neprijetno, ga ta neprijetnost sili, da poišče nekaj, kar ga bo zabavalo. Znano je, da otroci, katerim se je pokvaril TV ali računalnik, začnejo nenadoma brati knjige, čeprav so bili prej proti njim. Zato otroci potrebujejo določeno neprijetnost, da bi se lahko sami premaknili in poskrbeli za to, da bodo zadovoljni.
Dolgčas pri najstnikih
Če starši naučijo otroka, kako se spopadati z dolgčasom, mu potem nikoli ne bo dolgčas. Ali bo prenašal dolgčas in zato ta ne bo več neprijeten ali pa bo, ko ga bo občutil, hitro našel neko aktivnost in se zabaval z nekim prijetnim in koristnim početjem. Povedali smo že, da je dolgčas tisto, kar oseba občuti, ko se znajde v situaciji, v kateri ne more uresničiti svojih želja. Kaj pa pri situacijah, ko otrok (ali najstnik) ne ve, kaj želi ali pa so njegove želje neuresničljive? V takšnih situacijah mladostnik trpi za nečim, kar imenujemo “strukturni dolgčas”. Značilno je, da oseba, ki ne ve, kaj želi, ne gre proti želenemu cilju, ampak mora poskušati različne aktivnosti in situacije, v katerih bi lahko ocenila, če jih želi ali ne. Vendar je ta način eksperimentiranja pogosto tvegan, ker lahko vodi v neželeno, problematično in tudi kriminalno vedenje.
Zato moramo najstnikom, ki kažejo, da se zelo dolgočasijo, pomagati odkriti, kar si želijo, da se lahko usmerijo k želenemu cilju ali jim pomagati, da odvržejo nerealne in zaradi tega neuresničljive želje, da bi lahko želeli tisto, kar je možno uresničiti.