Pet majhnih, a pomembnih pravil komunikacije z otrokom
Komunikacija ni zgolj golo prenašanje informacij, ampak tudi pomemben element pri vzgoji, s pomočjo katerega lahko otroka spodbudimo k neki dejavnosti, k razmišljanju, ga motiviramo in krepimo njegovo samozavest.
Otroci so majhna pametna bitja, ki se hitro in z lahkoto učijo in pomnijo, kar starše lahko pogosto zavede in se zato do njih vedejo kot do odraslih in ne kot do otrok.
To se najbolje vidi v primerih komunikacije, ko starši z otrokom govorijo kot s sebi enakim. Pri tem pa ne mislim, da bi morali starši čebljati ali posnemati “otročji” govor, ampak se z otrokom pogovarjati tako, da jih lahko resnično razume in da lahko sledi pogovoru.
Zato je koristno, da se pri pogovorih z dve, tri, štiriletnimi otroki držimo teh preprostih pravil.
Pokličite otroka po imenu in se spustite na njegovo višino
Da bi pridobili otrokovo pozornost, ga pokličite po imenu, pri tem pa bodite na njegovi višini, kajti komunikacije ne moremo začeti, dokler s sogovornikom ne vzpostavimo očesnega stika. To, da otroku nekaj govorite, ko stoji poleg vas, ne pomeni, da ste vzpostavili komunikacijo med vama in ne jezite se na otroka, če vas ni poslušal. Preprosto ni razumel, da govorite njemu. Zato se spustite na njegovo višino in recite – Marko, gremo k babici na kosilo. Pridi, pripraviti se moramo. Šele ko vzpostavite takšen stik, lahko naprej govorite, ker takrat šele otrok razume, da govorite njemu. Če pa je otrok mlajši, mora očesni stik trajati še dlje, tj. glejte ga ves čas, ko mu govorite.
Uporabljajte besede, ki jih uporablja tudi otrok
Včasih starši v želji, da bi obogatili otrokov besedni zaklad, uporabljajo besede, ki so za otroka zaradi starosti in verbalnih sposobnosti prezahtevne, da bi jih lahko izgovoril in njihovega pomena ne razume. To pripelje do dveh situacij – prva je, da nas otrok ne posluša, ker nas ne razume, druga pa je, da postane zmeden, ker kljub volji in želji preprosto ne more ponoviti določene besede. Zato se držite tistega “vse ob svojem času”, otroka pa učite težjih in zahtevnih besed takrat, ko vas bo sam prosil, da mu jih razložite. Seveda lahko postopoma uvajate nove besede, vendar ne, če so za otroka prezahtevne, ampak samo tiste, na “nivoju pravljice”, on pa vas bo sam vprašal, ko bo želel, da mu pojasnite neko besedo in takrat je pravi trenutek, da to naredite.
Uporabljajte besede, katere želite, da jih uporablja tudi vaš otrok
Izvoli, hvala, prosim, oprosti, dober dan, na svidenje … so besede, katere želimo, da jih uporabljajo tudi naši otroci. Če vemo, da se otroci največ učijo z opazovanjem in posnemanjem, potem je jasno, da moramo tudi mi starši govoriti tisto, kar od otroka pričakujemo (in obratno, da se izogibamo besed, ki jih ne želimo slišati iz otrokovih ust). Ne moremo pričakovati, da se bo otrok opravičil ali zahvalil, če tega nikoli ne sliši od nas. Tudi ko mu rečete, da naj se zahvali, mu ta zahteva ne bo pomenila veliko, če tega ni slišal prej od vas in niti ne bo motiviran, da bo to naslednjič naredil.
Ena stvar v enem trenutku
Če želi starš otroku dati več informacij in nalog, potem velja to pravilo. Zakaj? Zato, ker obstaja omejeno število informacij, ki jih lahko naenkrat sprejmemo, predelamo in razumemo. Pri stavku: “Ko bomo šli na morje za mesec dni, se boš naučil plavati, spoznal boš veliko prijateljev in vsak dan bomo lizali sladoled!”se bo dveletni otrok osredotočil samo na eno stvar – tisto, ki jo ima najraje, vse ostalo pa bo “izbrisal”, ker je zanj to preveč informacij (to je miselni proces, ki se odvija podzavestno pri vseh nas, en samo pri otrocih). V teh primerih je vse, kar bo starš dobil, neskončnokrat ponovljeno vprašanje.”Kdaj mi boš kupil sladoled?” In tudi če že neštetokrat ponovite “Ko bomo na morju,” otroku to ne bo veliko pomenilo, saj mu je pojem prihodnosti neznan in preveč daleč. Torej, povejte mu samo to, kar je v tem trenutku pomembno in relevantno – zdaj gremo ven, zdaj bomo kupili kokice, zdaj bomo gledali risanko …
Miren ton je učinkovitejši od strogega
Pogosto mislimo, da s strogim tonom otroka pripravimo k poslušanju, vendar pa to ne drži. Strogi ton vnaša nelagodje in otroka (kot tudi vsako drugo osebo) postavlja v podrejeni položaj in povzroča odpor. Po drugi strani pa miren ton pritegne pozornost, rahlo znižan glas pa drugo osebo napelje na pazljivejše poslušanje, da bi slišala, kaj ji govorimo. Miren ton tudi “pošilja” sporočilo, da spoštujemo sogovornika, zato je verjetnost, da nas bo poslušal, veliko večja.