Pet načinov za preprečevanje neželenega vedenja

»Prepričali ste me, da kazen ni rešitev. Toda moj dvoletnik še vedno grize, ima izbruhe, meče hrano in čečka po pohištvu…«

Čelni reženj, ki nadzira naučene motorične sposobnosti kot so govor, razpoloženje in misli, je pri dvoletnikih še v fazi razvoja. To pomeni, da mečejo hrano, uničujejo stvari, grizejo in čečkajo po pohištvu. Skratka, se vedejo kot dvoletniki.

In ker se možgani razvijajo tudi skozi najstniško obdobje, se pogostokrat tudi starejši otroci vedejo nerazumno. Tudi 15-letnik se lahko včasih obnaša kot dvoletnik. Seveda pa se nam odraslim, z dokončno razvitimi možgani, kaj takega ne more zgoditi, kajneda?

Neprimernega vedenja, tako pri malčkih kot pri najstnikih, ne moremo vedno preprečiti. Predstavljamo pa vam pet načinov, kako se izogniti izbruhom in pomagati otroku, ne glede na starost.

Povežite se

Pogostokrat otroci ponorijo zato, ker se ne počutijo več povezani z vami. Kar vi želite, je za njih postranskega pomena. Ko so prestrašeni ali prizadeti grizejo, uničujejo in kljubujejo. Močna čustva jih razburijo in počutijo se zelo vznemirjeni, tudi če je vaš odnos z njimi drugače topel in ljubeč.

Otrokova motivacija po lepem obnašanju izvira iz njegove povezanosti z vami. Preden torej vplivate na njegovo vedenje, se morate z njim povezati. Ko opazite, da otrokova vznemirjenost narašča ali da preizkuša meje sprejemljivega vedenja, se mu približajte in se z njim povežite. Včasih je dovolj že to, da ga objamete. Še posebej, če to potem vodi v igro.

Igrajte se

Otroci predelujejo čustva preko igre. Z igro lahko močna čustva, ki jih vržejo s tira, preusmerite v hec in hihitanje. Malčki potrebujejo veliko gibanja in iger, pri katerih zadovoljijo svojo potrebo po metanju. Igrajte se z žogo, mečite plišaste igračke, zadevajte tarčo, tekmujte z njim (in zmeraj izgubite), občudujte njegovo spretnost in bodite malce trapasti. Otroci obožujejo, ko se pri igri počutijo močne in spretne.

»Prehiter si zame! Kako to, da me vedno premagaš?«

Več smeha, manj nagajanja.

Ko otrok začne nagajati, ga dvignite v zrak in recite: »Ali ti je zmanjkalo objemčkov?«

Lahko se začneta loviti po hiši: »midva sva renčeča kužka…kdor se nama približa dobi slinast poljubček.«

Tekmujta, kdo izmed vaju bolj glasno in strašno renči. To bo sprožilo salve smeha in razpoloženje se bo v trenutku izboljšalo. To tehniko lahko prilagodite tudi starejšim otrokom (za najstnike npr. pretep z blazinami).

Ko pa je stanje tako, da vaš otrok mora izraziti čustva in strahove, ki so se mu nabrali in se mora zjokati, mu je treba pri tem pomagati in stati ob strani.

Pomagajte otroku pri izražanju čustev

…da ne izbruhnejo v neželeno vedenje.

Ko otrok sitnari in kljubuje in preusmeritev na igro ne pomaga, potrebuje pomoč, da se sooči s svojimi močnimi čustvi. Vsi otroci nosijo ‘prtljago’, kamor spravljajo čustva, ki jih v danem trenutku ne morejo varno izraziti. Ko se nabere preveč tega, postanejo napeti. Čutijo, da izgubljajo povezanost z vami. To izražajo tako, da nočejo sodelovati. Če jih ignorirate, bo otrok kmalu izbruhnil in podivjal.

Zato bodite pozorni na spremembe razpoloženja pri vašem otroku in mu pomagajte, da  izrazi svoja čustva brez strahu. To naredite tako, da ustvarite varno okolje in otroka obdate s sočutjem. Približajte se mu in ga poglejte v oči. Če je potrebno, položite svojo roko na njegovo, da mu preprečite metanje stvari. Meje vzpostavite prijazno a odločno:

»Zelo si jezen…Povej mi z besedami. Brez udarjanja, ker to boli.«

Lahko, da bo zajokal. Ali pa bo svojo jezo obrnil proti vam. Ostanite sočutni in razumevajoči in otrok se bo čutil dovolj varnega, da vam pokaže svojo stisko. Sprejmite njegova občutja. Včasih je izbruh togote pravzaprav izraz strahu. Ne glede na starost, otrok takrat potrebuje varno, toplo in razumevajoče okolje, da se sooči s svojimi čustvi.

Dobra stran glede močnih čustev je, da ko si jih dopustimo polno izraziti, počasi izpuhtijo. Po takšnem izbruhu se bo otrok počutil sproščenega in se bo spet pripravljen povezati in sodelovati z vami.

Če dopustite otroku, da izrazi in se sooči z močnimi čustvi, ko je še majhen, se bo  hitreje naučil, kako se z njimi spopadati. In ko bo odraščal, bo izbruhov zmeraj manj. Toda tudi če začnete pri starejših otrocih, je to za njih koristna lekcija za vse življenje. Samo zapomnite si: globoko dihajte in ne jemljite izbruhov preveč osebno.

Ali to pomeni, da spregledate tudi besedne napade? Seveda ne. Vzamite jih na znanje in poskusite prodreti globlje, do vzroka za tak odziv.

»Moraš biti pa zelo vznemirjen, da takole govoriš z mano. Kaj te muči?«

Potem poslušajte! Po vsej verjetnosti se vam bo pozneje otrok sam opravičil. Če pa ne, ga opomnite, da je spoštljiv jezik pravilo, od katerega ne odstopate. Seveda morate pri tem biti vzor tudi sami.

Postavite meje z veliko mero empatije

Seveda je treba imeti postavljene meje. Vaša naloga odgovornega starša je, da otroke vodite in usmerjate. V naravi človeka je, da se upira pravilom. Toda otroci so bolj pripravljeni slediti pravilom, če so slišani in razumljeni. Prav tako je lažje preusmeriti neželeno vedenje kot pa ga popolnoma izbrisati.

»Hrane ne mečemo! Ali si se najedel? Potem to povej in lahko greš od mize…Če pa želiš metati, se pojdi igrat z žogo.«

»Razumem, da se je težko nehati igrati in se pripraviti za v posteljo. Ko boš odrasel, sploh ne boš spal! Igral se boš vso dolgo noč, kajneda? Sedaj pa je treba iti spat.«

Nadzorujte svoja čustva

Otroci so še vedno samo otroci. Če pa se odrasli vedemo otročje, z izbruhi jeze in togote, to ne prinese nič dobrega. Ko imate svoja čustva pod nadzorom, lahko zmeraj omilite nevihto. Iz tega se tudi otroci naučijo, kako upravljati s svojimi čustvi in posledično s svojim vedenjem.

Teh pet načinov opisanih zgoraj bo vašemu otroku v podporo in pomoč pri soočanju s samim seboj.

Ne pozabite pa, da je pri malčkih pomembna tudi preventiva: pisal ne hranite na dosegu rok, uporabljajte barve, ki se sperejo z vodo in predvsem, imejte hitre reflekse, ko je treba ujeti krožnik, ko se otrok nasiti.