Starši smo krivi za vso to medvrstniško nasilje!
Najtežje v življenju je priznati lastne napake in prevzeti odgovornost za dogodke, ki na videz nimajo nič kaj z nami. Za dogodke, kjer bi potrebovali sočutje in si niti ne dovolimo, da bi kdo še nasipal sol na rane. Še težje je prevzeti odgovornost za vedenje naših otrok, še posebej, če je s svojim vedenjem tako ali drugače vplival na dogajanje v okolici. A vendar smo starši odgovorni za naše otroke v celoti. Otroci so odraz naše (ne)uspešne vzgoje in pika. Mi smo jim postavili temelje, jim pomagali, da na njih gradijo svojo osebnost. Niti en otrok se ni lepega dne zbudil in rekel: »No, od danes dalje bom pa nasilnež.«. Res pa je, da je le redkokateri starš zmožen objektivnega razmišljanja v čustvenih situacijah.
Težko bi v teh dneh našli koga, ki ne bi imel svoje mnenje o »dogodku« v Srbiji. Sem pa prepričana, da se vsi trudijo v iskanju glavnega krivca za fantovo vedenje. Brala sem že o tem, da je kriv oče, ker ga je naučil streljati in je imel doma strelno orožje. Kriva je šola, ker ni ustrezno poskrbela zanj oziroma ni najela boljšega varnostnika. Krivi so otroci, ki so bili vpleteni v medvrstniško nasilje. Kriva je država, ki v šole uvaja tako zahteven sistem. Kriva je učiteljica, ki mu je dala negativno. Fant je psihopat, narcisoiden … Večina sedaj išče dežurnega krivca, ker vendarle nekdo mora odgovarjati za tako grozen zločin. Jasno je, da se fantu »ne bo nič« zgodilo, ker še ni kazensko odgovoren. Pa, če bi ga do konec življenja dali v zapor, bi to kaj spremenilo? Kot družba smo že zdavnaj zašli. Seveda bomo našli dežurnega krivca. Pes bo lajal, karavana bo šla dalje. Do naslednjega incidenta, ki nas bo pretresel in bomo ponovno odigralo to znano igro.
Ker ne poznam vseh dejstev, se bom raje osredotočila na nedavni dogodek v Celju, mojem domačem kraju. Se še spomnite pretepa deklet oziroma fizičnega napada starejše deklice na mlajšo? Na dogodek, ki je polnil medijskih prostor slab mesec nazaj? Seveda se je širša javnost ponovno zgražala, iskala krivca in želela žrtveno jagnje. Če me spomin ne vara, je bilo to starejša deklica, ki je menda brez razloga pretepla nedolžno punco. Zgodba je veliko kompleksnejša, a najstniki v Celju bodo le zamahnili z roko in rekli: »Še en običajen dan v Celju. Vsaj ‘štihale’ se nista.«. Žal je bil res. A da postrežen zgolj z nekaj dejstvi. Mladi v Celju vedo (koliko njihovi starši je drugo, a upam, da vsaj zdaj), da na streho dotičnega centra hodiš le, če ‘dilaš’ (od droge do ‘metuljčkov’), greš kupovat ilegalne zadeve (vse kar ti kot mladoletnem v trgovini nočejo prodati), se ga greš zadet, se zmeniš za »ročni« pogovor s kom. Obe dekleti in celotna skupina so natančno vedeli, zakaj so tam. Ne bomo o tem, da varnostnika čudežno ni bilo. Niti o tem, da se že dolgo ve, kaj se dogaja na tej strehi, in najstniki imajo še dostop. V tej celjski zgodbi so bili »vpleteni« tudi ‘nudi’, ki naj bi jih ena izmed punc pošiljala okoli. Kaj vse je narobe s tem, mi, mislim da, ni potrebno pisati. Zaradi teh osebkov je potem prišlo do eskalacije, ki smo jo gledali na družabnih omrežjih. Celoten potek zgodbe je zelo lahko dostopen v komentarjih prispevkov v medijih in ne mislim niti pisati o tem. Edino vprašanje ob tem je, kakšno vlogo imajo starši ob tem?
Veliko. Tudi mi smo počeli neumnosti in le srečni smo lahko, da takrat ni bilo družabnih omrežij. A vendar je bila naša miselnost drugačna. Vrednote so se v zadnjih letih močno spremenile, prav tako pogled na svet in načini vzgoje. Ne, ni za vse kriva t. i. permisivna vzgoja, je pa odličen izgovor. Prav tako nekakšna mantra, da imajo otroci pravice, da jim nič ne moremo. Nisem zagovornik vzgoje s t. i. vzgojnimi oziroma ročnim vnosom podatkov. A vendar se ne spomnim niti enega prispevka o tem, da bi starš otroku primazal eno t. i. vzgojno in bi posredovala policija, se vključi CSD in šel starš v zapor. Kolikokrat ste na sprehodu, v parku videli starša, ki je otroka, ki je počel nekaj »družbeno nesprejemljivega,« udaril po ta zadnji? Kaj ste naredili? Večina nič. Torej kakšne pravice? Pa menda so takšni karakterno oziroma imajo neko motnjo. Izgovorov tisoč, a na koncu je starš tisti, ki je odgovoren za svojega otroka in tudi njegovo vedenje.
Vzgoja otrok v odrasle odgovorne, sočutne in dobre osebe je bitka z mlini na veter. Otrok ne dobimo z navodili za uporabo, niti nam nihče ne pove, da bo peklensko, da bomo želeli lastnemu otroku narediti kaj zelo kaznivega. Nihče nam ne pove, da bodo dnevi, ko se bomo počutili popolnoma nemočne, izžete in bomo pripravljeni ustreči vsemu samo za tistih pet minut miru. Nihče nam ne pove, da bo življenje z najstnikom podobno dogajanju na borzi ali vožnji z vlakom smrti. Težko je, a še vedno smo starši tisti, ki moramo na tem vrtiljaku norosti postavljati meje, biti prijateljski, a ne prijatelji, biti pravični, včasih tudi prestrogi, mediatorji, motivatorji, svetovalci ali pa zgolj vreča za smeti. So trenutki, ko se počutiš kot bankomat, taksist in igračka, ki je uporabna, ko se lastniku zdi. Povrh vsega moraš biti vedno deset korakov pred otrokom, poznati njegove najbolj skrite temačne misli in strahove. Ja, vse to je starševstvo. Ni popolnih staršev, so pa dobri in slabi. Dober starš prizna napake in jih želi popraviti.
Načeloma ima vsak starš noro rad svojega otroka in bi zanj naredil vse. Narediti vse pomeni tudi postaviti mu stroge meje, mu privzgojiti odgovornost, predvsem pa videti njega za masko, ki jo ima, in ga slišati. Žal mnogo staršev tega ne zmore, ne zna ali pa preprosto noče. Katera patologija je v ozadju, ni pomembno, rezultat te je le čustveno ranjen otrok, ki bo za tisti občutek pripadnosti, sprejetosti, ljubljenosti in spoštovanja bil pripravljen narediti vse. Biti psihično in fizično nasilen do drugih, biti manipulator, biti na videz popoln otrok, biti razredni klovn, razgrajač…ali pa bo rešitev svojih težav videl v končanju življenja drugih, sebe.
Ob vseh teh dogodkih se vedno pozabi na zelo pomembne osebe – opazovalce. Pri pretepu deklet v Celju so t. i. prijatelji vedeli veliko, nekateri so o dogajanjih pred »the« dogodkom povedali tudi doma. Pa se niti enemu staršu ni zdelo vredno, da bi mogoče malce raziskal zadevo, poklical koga. Aja, se nas ne tiče, ker se ne dogaja mojemu otroku. Se absolutno strinjam, da starši, ki vemo, kaj se na dotični strehi centra dogaja, ne naredimo nič. Nam je dovolj, da naš otrok ne zahaja tja. Čakamo na… Kolikor je moč slediti zgodbi v Srbiji, so tudi tam otroci in ostali starši marsikaj vedeli. Ukrepal pa ni nihče. Ker? Ni pomembno, ker to ni naša naloga? Kdaj pa bo? Ko bo naš otrok žrtev ali napadalec?
Dajmo vsaj tukaj vse karte na mizo in prenehajmo biti hinavski. Prevečkrat kot opazovalci prepustimo reševanje zadev drugim. Otrokom pa pokažemo kaj – da dokler se nas ne tiče, ni pomembno. Ko bomo nehali z miselnostjo, da se nas ne tiče, da je zgolj sporček, otroška igra, najstniško vedenje, ker se le tako otrok nauči biti močan, odporen na udarce, bomo lahko kaj spremenili. Začeti moramo pri sebi in mogoče naslednjič, ko nam bo otrok začel razlagati razredne drame ali postal malček drugačen preverimo kaj je v resnici v ozadju. Do takrat pa bomo ob vsaki vesti o medvrstniškem nasilju, poboju ali celo samomoru najstnika postali kavč strokovnjaki, iskali krivca, se zgražali in hkrati po tihem upali, da naše ime ne bo nikoli del črne kronike.
Slovarček:
- štihati=zabosti
- dilati=preprodajati
- metujček=preklopni nož
- nudi=gol ali pomanjkljivo oblečen sebek
- Starši smo krivi za vso to medvrstniško nasilje! - 4. 5. 2023
- Kako veš, da je otrok žrtev medvrstniškega nasilja? - 21. 6. 2022
- Medvrstniško nasilje – kako dolgo ga bomo še tolerirali? - 20. 6. 2022
