Preprečevanje je najboljši način discipline
Takšna disciplina bo po mojem mnenju ohranjala vaš razum. Zakaj bi otroku tisočkrat na dan povedala, da ne sme na stopnice, če pa lahko vgradim varnostna vratca? Ali pa si dajala dodatno delo s tem, da otroka vsakič, ko si mora umiti roke, dvigujem k umivalniku, če pa lahko pred le-tega postavim pručko, preko katere bo dosegel tako umivalnik kot milo in brisače?
Preprečevanje ni le odličen način discipline, temveč tudi pomaga pri razvijanju veščin samopomoči in grajenju samopodobe.
Pomemben del preprečevanja predstavlja načrtovanje. Ne pojdite v trgovino z otrokom v času, ki je po navadi namenjen počitku. Nikoli nenapovedano ne prekinite igre ali drugih aktivnosti, da boste vi lahko ujeli sestanek, ki ga imate čez dvajset minut na drugi strani mesta ter pričakujte, da bo otrok zbrano in hitro pripravljen na odhod.
Poleg tega pa bodite proaktivni. Če so na televiziji specifični programi ali serije, za katere nočete, da jih otrok gleda, nastavite starševski nadzor. Enako lahko storite na računalniku ali na telefonu.
Biti proaktiven preprečuje spore, kar vam daje več časa za druženje z otrokom, namesto da cele dneve »gasite požare«.
Tu je še par namigov za preprečevanje:
- Izogibajte se nagovarjanju otroka z drugega konca sobe ali igrišča – tako se prepričate, da vas sliši in da vas ne more ignorirati, kar ne bo vodilo v nepotrebne težave.
- Ko spreminjate aktivnosti, greste iz hiše ali se vam kaj zalomi v urniku, to otroku vedno povejte vnaprej. V šoli otrokom pet minut preden spremenim aktivnost, to vedno povem: »Čez pet minut bomo začeli čistiti, da se pripravimo na glasbeno delavnico.« Podobno stvar naredim doma; preden grem v šolo pobrat moje starejše otroke, mlajšim rečem: »Čez pet minut morate pospraviti barvice, da gremo po vašega brata in sestro.«
- Majhni otroci razmišljajo konkretno ter dobesedno in čas je za njih precej abstrakten pojem, ki ga težko razumejo. Lahko si pomagate z napravo, ki odšteva čas, ali pa jim točno poveste, kje bo na uri kazalec za minute, ko bo čas za odhod. Ali pa čisto pozabite na čas in namesto tega uporabite povsem drug format. Na primer: »Še dvakrat se spusti po toboganu, nato pa odideva.«
Včasih pa enostavno morate oditi in pustiti drugemu odraslemu, da razreši situacijo ter prepreči stopnjevanje le-te.
Nikoli ne bom pozabila moje prve izkušnje z otrokom z vedenjsko motnjo. Ni se mogel uleči na posteljo in zaspati. Čas za počitek je preživel za mizo, kjer se je običajno igral s sestavljankami (bil je pravi »stroj« za sestavljanje) ter pomagal z drugimi opravki, kot je na primer pospravljanje igrač in igric.
Vendar … čas za počitek je prav tako namenjen temu, da se spočije tudi osebje. Je čas, ko učitelji opravijo večino svojega načrtovanja. Ta otrok me je nenehno prekinjal, ko sem govorila s starši ali drugimi vzgojitelji. Prosil in rotil me je za nenehno pozornost in družbo. Kmalu je začel motiti tudi ostale otroke, s tem da jih je med počitkom klical k igri.
Sčasoma smo se z ostalimi vzgojitelji odločili, da si bom jaz vzela odmor na samem začetku časa za počitek, med tem pa bodo drugi poskrbeli za to, da gredo otroci počivat. To mi ni bilo enostavno, saj je čas za počitek moj najljubši čas za interakcijo na štiri oči. Vendar, če je bil otrok z vedenjsko motnjo v času, ko me ni bilo zraven, priden, sem se nato 20-30 minut z njim tiho igrala Enko ali sestavljala sestavljanke.
Tudi kot starš si morate najti podobno podporno strukturo, da lahko sčasoma izstopite iz situacije in pustite drugemu odgovornemu odraslemu, recimo vašemu partnerju, starim staršem, varuški in podobno, da prevzame vaše delo.