Zakaj je agresivnost do otrok vzrok za vojne po svetu (in zakaj je strah glavni krivec za agresivnost)
Že kar nekaj let me je izredno strah vojne. Predvsem vojne svetovnih razsežnosti. Vsake toliko časa doživim prav panični napad, ki izgleda tako, da mi gre na bruhanje, moje telo preplavi izjemen strah, čutim, kako mi adrenalin z vso silo buta iz možganov v telo, tresem se, ne morem zaspati … V takšnih trenutkih se težko pomirim, težko razmišljam o čem drugem, čutim grozno nemoč, v meni se sproži odziv fight/flight/freeze. Ta odziv se v naših možganih sproži vsakič, ko občutimo strah. Vsak občuti lahko samo enega od teh treh odzivov ali pa kar vse tri skupaj.
Ravno to se je zgodilo po terorističnem napadu na Pariz. Nekaj dni sem bila popolnoma ohromljena (freeze). Čutila sem, da mi možgani ne delujejo dobro. V službi sem bila zmedena, ker sem ves čas razmišljala o tem, kaj se dogaja … kam bomo pobegnili (flight). Bila sem zaskrbljena za svoje otroke, strah me je bilo, da jih bom videla umreti pred svojimi očmi. Strah me je bilo zase, za moža, bližnje … za vse ljudi …
Ko sem prihajala iz službe domov, sem bila v odnosu do svojih otrok napeta in nepotrpežljiva (fight). Vsako njuno vedenje me je spravljalo ob živce, kajti poleg vsega strahu, ki sem ga čutila v svojem telesu, je bilo njuno vedenje samo še olje na ogenj. Obupno sem potrebovala občutek varnosti, namesto tega pa sem dobila nesodelovanje, prepire med njima in afnanje. Kljub temu, da sem težko razmišljala, sem hitro ugotovila, da takšno njuno vedenje ni običajno. Glede na to, da že nekaj let prakticiram Sočutno starševstvo, so se zadeve v naši družini zadnja leta precej umirile. Tako otroka kot midva z možem, smo postali bolj strpni, povezani, ljubeči in umirjeni.
Ugotovila sem, da njuno spremenjeno obnašanje verjetno izhaja iz tega, da čutita moj strah, paniko (starši, zapomnite si, da se za vsakim ‘neprimernim’ otrokovim (ali našim!) obnašanjem skriva nek razlog (v tem primeru sta moja otroka izgubila občutek varnosti). Poleg tega, da sta čutila moj strah, sta odreagirala tudi na svojo zmedeno, prestrašeno, zaskrbljeno, nestrpno in nepotrpežljivo mamo, ki se z njima ne pogovarja več v prijateljskem tonu in umirjeno, tako kot 80% časa, ampak ima večinoma povišan ton, hitro zakriči in stalno kritizira. Tudi v njunih možganih se je prižgal fight/flight/freeze odziv. Kajti tudi onadva sta doživljala mene kot agresorja. Moje kričanje je v njima sprožilo stresni odziv, možgane je preplavil adrenalin in zgodil se je izklop sprednjega dela možganov, ki je zadolžen za razmišljanje. Tako se zgodi vsakič, ko je otroka strah. Strah ga pa je v mnogih situacijah. Strah ga je, ko kričite nanj, strah ga je, ko ga kaznujete, ko ga ignorirate … strah ga je, ko se počuti zapuščenega, ko se ponoči zbudi in ni nikogar ob njem … Na smrt ga je strah, ko ga udarite ali morda celo pretepete. Ko ga zaprete v svojo sobo in mu zabičate naj ostane v njej, dokler se ne pomiri (Kaj mu pa drugega preostane, če bi rad ponovno občutil občutek povezanosti in varnosti, kot da potlači svoje občutke in pride iz sobe narejeno pomirjen in vesel? Vaš otrok je pripravljen žrtvovati del sebe za občutek povezanosti in varnosti. In naredil bo vse, kar zahtevate od njega, kajti povezanost, varnost in ljubljenost so njegove osnovne potrebe, brez katerih ne zmore preživeti. Dobesedno.). Strah ga je, ko grmi, ko nekaj glasno in nepričakovano poči. Ko zvečer vidi sence na steni, vi pa si želite vsaj malo (čisto legitimnega) časa zase in ste zato jezni nanj, ker je že desetič prilezel iz svoje postelje. Strah ga je, ko mora k zdravniku in ko ga tam zbadajo. Še bolj ga je strah, ko mu prigovarjate, da ne bo nič bolelo, obenem pa ve, da ste mu dejansko povedali neresnico. V tistem trenutku je izgubil občutek varnosti in zaupanja, ker se ni mogel zanesti na vas. Strah ga je smrti (v nekem trenutku se otroci zavedo svoje minljivosti). Strah ga je neznanih ljudi, odhoda v vrtec, včasih popolnoma nelogičnih stvari za nas odrasle.
Sama se spominjam mnogih situacij iz svojega otroštva, ko me je bilo na smrt strah. Dejansko sem mislila, da bom umrla. Spominjam se na primer, da sem se večkrat zbudila v svoji posteljici z ograjicami (spalnico smo imeli v zgornjem nadstropju, starša sta bila do odhoda v posteljo v spodnjem nadstropju v dnevnem prostoru), okrog mene je bila popolna tema in tišina. Najprej sem klicala svojo mamo, ki je ni bilo od nikoder, nato sem začela jokati in čez 10, 15, 20 minut sem bila že tako panična, ker ni bilo nikogar, da sem dejansko mislila, da so me starši zapustili, da so odšli, da jih ne bo več nazaj in da sem ostala popolnoma sama. Ko se je mama končno prikazala na vratih, je ponavadi prišla s kuhalnico in mi začela groziti, da me bo natepla, če ne bom nehala jokati in če ne bom zaspala nazaj. Jaz pa sem tako obupno potrebovala njen objem, zagotovilo, da ni šla nikamor in da ne bom umrla, saj je ona še vedno tam in me ima neskončno rada. Poleg smrtnega strahu sem nato doživela še močan občutek neljubljenosti in zapuščenosti ter da se ne morem zanesti na nikogar.
Zakaj vam vse to pripovedujem in kako je vse to povezano z vojno? Ker sem ugotovila, da je ta moj strah pred vojno povezan z mojimi strahovi iz otroštva. Ko sem doživljala panične napade, ker ni bilo mame, ki bi mi zagotovila občutek varnosti, sem v svojih možganih doživela pravi bum adrenalina, ki je popolnoma zalil moje možgane in izklopil frontalni koteks (sprednji del možganov). Ker se spominjam mnogih takšnih situacij, je bil moj frontalni korteks velikokrat izklopljen, moje telo pa polno adrenalina. Ker sem morala ta strah potlačiti (drugače bi se mi od tega zmešalo, ker bi me panika popolnoma prevzela in kot otrok tega občutka ne zmoreš skontrolirati, zato se odzoveš z obrambo … ponavadi z potlačitvijo strahu ali kakšnim drugim obrambnim odzivom), se je ta strah zaklenil v moje telo, v vsako mojo celico in čakal na trenutke, ko bo lahko z vso silo butnil na dan. In vsakič, ko se v svetu zgodi kakšna katastrofa, je to nek sprožilec (trigger), v meni pa se sproži ta smrtni strah, ki sem ga doživljala v otroštvu.
S strahom načeloma ni nič narobe, varuje nas pred nevarnostjo. Težave pa nam povzroča nepredelan, potlačen strah. Predvsem takrat, ko nam starši zaradi lastnih ran na tem področju niso zmogli zagotoviti občutka varnosti ali pa jih
zaradi nesrečnega spleta okoliščin še najbolj skrbni starši niso mogli preprečiti (saj veste, kako hitro se otrok lahko izgubi v trgovini, kako lahko trenutek nepazljivosti povzroči stik z neznancem, ki ga ogovarja ali pa se zaradi pogovora s staro znanko na hitro zgodi srečanje z renčečim psom).
Želim vam povedati predvsem to, da je za vsakega človeka, predvsem pa za otroka, ključen občutek varnosti. In več kot smo ne-varnosti doživljali kot otroci, več stresa je zaklenjenega v našem telesu. Več kot je stresa (adrenalina) v našem telesu, bolj smo agresivni, ker se možgani odzivajo z bojem (fight). Na sumu imam, da je moj bes, ki ga občasno izlijem na otroke in moža, povezan ravno z vsem tem potlačenim strahom. V bistvu sem kar prepričana.
Pred nekaj leti sem bila namreč mama, ki je bila (tako kot moja mama) večino časa nervozna, nepotrpežljiva, govorila sem s povišanim tonom, svoje otroke sem velikokrat kaznovala ali pa s kaznijo vsaj grozila. Tudi kakšen udarec ali klofuta so padli sem in tja.
Naj zaključim še s svojim mnenjem glede trenutne situacije v svetu. Mislim, da se trenutno dogaja izbruh potlačenega strahu iz naših otroštev in otroštev prejšnjih generacij, ki so vsi po vrsti doživljali hudo avtoritarno vzgojo in s tem tudi ogromno strahu. Včasih (v srednjem veku, na primer in tudi še veliko kasneje … še nekaj generacij nazaj) je bil otrok obravnavan kot stvar. Oče je lahko otroka v skrajnem primeru tudi ubil, če ga ta ni ubogal. Pretepanje s pasom ali palico je bilo na dnevnem redu. Nasilje nad ženskami je bilo na dnevnem redu (in otroci so vse to doživljali skupaj s svojimi materami). Da ne govorimo o ravnanju učiteljev (ki so imeli popolno podporo staršev).
Kasneje se je takšno hudo telesno zlorabljanje prelevilo bolj v psihično zlorabo (ustrahovanje, kaznovanje z zapiranjem v sobo, stol za ohlajanje, sramotenje, ignoriranje z molkom in umikom/užaljenostjo starša, kritiziranje, nerganje (teženje) in tako dalje). Veliko od teh metod ustrahovanja in poskusa kontrole nad otroci se izvaja še danes..pravzaprav ugotavljam, da spet čedalje bolj. Iz permisivnosti (ene skrajnosti) ponovno prihajamo v avtoritarnost (drugo skrajnost). Ne vidimo pa, da obstaja še tretja pot. Pot Sočutnega starševstva (sočutno, prijazno, umirjeno, potrpežljivo, spoštljivo, a vendarle tudi odločno in s postavljenimi spoštljivimi osebnimi mejami, kjer poskušamo upoštevati tako otroka, prav tako pa ne pozabimo niti nase, ker pomeni, da smo v stalnem iskanju ravnovesja med našimi in otrokovimi potrebami, kar nujno privede do dialoga, iskanja skupnih rešitev in postavljanja odnosa pred bitke moči).
Prav tako je moje mnenje, da imajo moški več težav z brutalno agresivnostjo zato, ker so kot fantje morali potlačiti neprimerno več strahu kot pa deklice (pustimo za trenutek ob strani testosteron). Deklicam je še nekako bilo dovoljeno, da jih je strah, večkrat so jih tudi potolažili in zagotovili občutek varnosti. Fantje pa so morali biti pogumni in niso smeli jokati (še dandanes slišim kakšnega starša, ki svojemu sinu ne dovoli jokati ali iskati zavetja v njegovem naročju ali objemu). Fantje so bili (in so še vedno) tudi večkrat kot deklice pretepani in drugače kaznovani (deklice so že po naravi bolj zadržane in na avtoritarno vzgojo odreagirajo z prilagoditvijo, fantje pa večkrat z uporom, kar privede ponavadi do še več kazni in groženj-seveda posplošujem in tako ena kot druga značilnost veljata za oba spola).
Torej, ugotovili smo, da potlačen strah rezultira v agresivnost. Agresivnost pa je glavna značilnost odraslih moških, ki izzovejo in vodijo vojne. Sodelujemo pa vsi vpleteni. Vsak s svojim strahom in posledično agresivnostjo.
Ob vsem tem sem se spomnila tudi na znani citat Dalajlame: Težava ni v sovraštvu, težava je v strahu.
Ko sem se začela zavedati vsega zgoraj napisanega, sem ugotovila, da je rešitev iz ujetosti v neprestane vojne iskanje in seveda doživljanje NOTRANJEGA občutka varnosti. Tega pa lahko dosežemo samo tako, da odklenemo ves tisti potlačeni strah iz svojega otroštva in ga spustimo iz svojega telesnega sistema ter tako presežemo svojo agresivnost, ki je posledica tega strahu.
Moja izkušnja je, da je čustvo strahu najtežje zdržati, brez da bi nekako odreagiral navzven. Zato je naš odziv na strah obramba. In najboljša obramba je napad. In obramba je tista, ki se dogaja v teh dnevih, tednih. Ker nas je tako prekleto strah, imamo občutek, da se moramo zavarovati. Zavarovati pa se moramo pred napadalci, to je po našem mnenju muslimani. Kar celo desetletje (natančno po 11.septembru 2001) so nas namreč dresirali, da so muslimani nevarni in je ravno zato naša reakcija (strah pred muslimani) danes nekako celo razumljiva.
Sama poskušam strah predelati tako kot vsa druga čustva: Da v trenutkih močnega strahu poskušam le tega v polnosti začutiti. Tako dovolim ujetemu strahu, da se sprosti iz sistema in me tako neha bremeniti. Nato stopim v stik s svojim Notranjim otrokom, s svojo notranjo malo petletno punčko in jo poskušam potolažiti ter ji zagotoviti občutek varnosti. V mislih jo objemam in ji govorim, da sem ob njej in da je varna. Da je ne bom nikoli zapustila in da je vse v redu. Včasih mi uspe, včasih ne, vem pa, da je to zame (in verjamem, da tudi za marsikoga od nas) prava pot in k njej stremim.
Ker verjamem tudi v zakon privlačnosti, verjamem v to, da je strah najnižje čustvo na vibracijski lestvici. Strah privlači še več strahu in nizkih vibracij. Ko bomo zvišali vibracijo, se bomo začeli bolje počutiti in začeli bomo privlačiti prijetnejše dogodke. Zato vam (in sebi) svetujem, da se nehajte osredotočati na vojno, nemire in terorizem. Izklopite TV, nehajte poslušati in brati novice. (kajti po svetu se dogaja tudi marsikaj lepega).
Začnite se osredotočati na ljubezen, varnost, mir, potrpežljivost, sočutje … Nasmehnite se sosedu, pomagajte sodelavki, začnite vzgajati sočutno, če še niste (v pomoč vam je lahko vključitev v FB skupino Sočutno starševstvo) … Namesto tega, da ogovarjate svojo kolegico, povejte o njej kaj lepega (kajti tudi lepe lastnosti so del nje, ne samo tiste manj lepe).
Že mati Tereza je na vprašanje, zakaj se ne udeležuje shodov proti vojni, odgovorila: Ne vabite me na shode proti vojni, povabite me na shod za mir.
Pa še na kratko o naslovu … Ko bomo svoje otroke, namesto v permisivnosti ali avtoritarnosti začeli vzgajati v miru, sočutju, spoštovanju, potrpežljivosti, sreči in veselju, takrat se bojo začele rojevati generacije, ki bodo uspele premagati izzive, s katerimi se srečujemo v zadnjih tednih. Saj veste … mir v svetu se začne z mirom vsakega posameznika (Ghandi).
Vodim Fb skupino Sočutno starševstvo, kjer si lahko preberete več o sočutnem načinu vzgajanja.
Na moji spletni strani www.socuten.si najdete članke, video posnetke s področja sočutne vzgoje, koledar dogodkov, se naročite na e-novičke ali kupite moje izdelke. Vabljeni! 🙂
- Povežimo se z otrokom na zabaven način – nova igra za celo družino - 14. 2. 2017
- Zakaj je agresivnost do otrok vzrok za vojne po svetu (in zakaj je strah glavni krivec za agresivnost) - 28. 11. 2015
- Moraš ali želiš? - 31. 10. 2015
