Zakaj ne smemo ignorirati ali kaznovati histeričnega otroka
Sodobno starševstvo predlaga dva načina, kako se spopasti z izpadi malih otrok – ignoriranje, če iščejo pozornost s slabim vedenjem oz. nagrada, če se vedejo lepo. Ali pa jih disciplinirate z dobro znanim ukrepom – izključitvijo, ko jih napotite v sobo ali kot. To je metoda, ki jo uporablja več milijonov staršev, čeprav so vse podrobne raziskave o vplivu takega načina kaznovanja na otroka pokazale, da nima prav nobenih pozitivnih učinkov na vedenje.
Tukaj so štirje dobri razlogi, da se boste naslednjič, ko bo vaš otrok v “elementu”, odzvali drugače.
Majhni otroci ne morejo nadzirati svojih čustev
Razlog je zelo enostaven – otroški možgani delujejo drugače, kot možgani odraslih. Pri otrocih se povezave v možganih šele razvijajo in zato ne znajo že od rojstva nadzirati svojega vedenja. Ko bodo rasli, se bodo ob stalnem pogovoru in usmerjanju in razvoju povezav v možganih naučili, kako se “družbeno sprejemljivo” obnašati in se sami umiriti, ko so vznemirjeni. Majhni otroci tega fizično ne zmorejo. Ko se obnašajo histerično in slabo, se pravzaprav borijo z močnimi čustvi, ki jih ne znajo izraziti z besedami, še manj pa nadzirati.
Nam morda izgleda smešno, da otrok pobesni zaradi tega, ker smo mu nalili mleko v napačno skodelico ali zaradi tega, ker smo mu rezino kruha dali na pol, a v otroškem svetu so te stvari enako pomembne kot je v vašem svetu pomembno npr. plačevanje računov ali kupovanje hrane. To, da je nekaj za nas bedarija, ne pomeni, da je tudi otroku.
Majhni otroci se ne morejo umiriti sami
Da bi to pojasnili, bomo primerjali otroka z loncem na štedilniku, v katerem vre voda. Prav tako, kot voda v loncu, ki bo vrela toliko časa, dokler ne ugasnete ognja, tako tudi čustva vašega otroka vrejo in vrejo, dokler vi ne naredite nekaj, da bi mu pomagali. Sam ne bo zmogel ugasniti ognja. Ne zna, to mu ni prirojeno. Če nič ne naredite, ampak posežete po znani metodi ingnoriranja histeričnega vedenja, se bo vaš otrok utrudil in prenehal z jokom, tako kot bi voda v loncu na koncu izparela. Odrasli lahko nadzirajo svoj čustveni termostat, odrasli lahko ugasnejo ogenj in pokrijejo lonec. Otroci tega ne znajo. Zato potrebujejo našo pomoč. Otroci potrebujejo odraslega, da bi ugasnili ogenj in pokrili lonec ali z drugimi besedami povedano, otroci potrebujejo vašo pomoč, da bi se umirili. Potrebujejo pomirjujoče besede in objeme, potrpežljivost in podporo. Če jih posedemo v kot ali pošljemo v sobo je enako kot, če bi (jih pustili vreti). Ko ga kaznujemo, otrok ne bo razmišljal o tem, kaj je naredil narobe ali kako naj bi se naslednjič bolje obnašal. Otroci za take zapletene misli nimajo še dovolj razvitih možganov. Otroci se ne znajo načrtno pomiriti, to storijo samo iz dveh razlogov – ker se izčrpajo in ker se naučijo, da dokler se ne pomirijo, jih nimate radi. Z uporabo teh metod jih enostavno učite prikrivati svoja čustva. Je zdaj bolj jasno, zakaj se toliko odraslih težko čustveno odpre, če je to ravno tisto, kar spodbujamo v otroštvu?
Otroci se počutijo enako slabo kot mi, ko so v čustveni stiski
Biti starš v trenutkih, ko ima otrok čustveni izpad, je res težko. Zelo pogosto imate lahko občutek, da otrok dela sceno samo zato, da bi vas nerviral. Vedno izbere najslabši trenutek, ko ste utrujeni, ko se vam mudi ali ko ste nekje zunaj. Vse, kar takrat čutite, je sram, bes, nemoč, celo izguba samonadzora. Vendar pa nekaj pozabljate – vaš otrok se počuti enako! Mar ja ne mislite, da uživajo v tem, da imajo čustveno stisko? Za trenutek si zamislite, kako je biti otrok v teh trenutkih. Čutite, da nimate nadzora nad stvarmi, ki se vam dogajajo, oseba, ki ji najbolj verjamete in imate najraje na svetu, pa vas popolnoma ignorira ravno takrat, ko jo najbolj potrebujete.
Naj vam bo še tako težko, ko gre otrok skozi napad histerije, vedno imejte v mislih, da je otroku ŠE težje.
Otroci imajo izpade pogosto, ker čutijo, da izgubljajo povezanost s starši
En med najpogostejšimi vzroki čustvenih izpadov in histeričnih izbruhov je, da otrok ne čuti dobre povezanosti s starši. Razlog je lahko nekaj velikega, kot prihod brata ali sestre, vrnitev mame v službo, zaradi česar ostane manj časa za otroka, lahko pa gre za vsakodnevne obveznosti, zaradi katerih nimate zanj dovolj časa – otroci to čutijo. Zaradi pomanjkanja komunikacije in skupnih trenutkov postane otrok zelo ranljiv, vznemirjen in prestrašen.
Poglejte primer. Predstavljajte si svojega partnerja priti zvečer domov z drugo žensko in vam reče: “Živjo, srček. To je moja nova ženska . Od zdaj naprej bo živela z nami in ti pomagala pri vsem. Jaz tebe enako ljubim kot prej, ve pa se morata lepo razumeti in se imeti radi.” Kako bi reagirali? Prav tako se počuti tudi vaš otrok, ko domov pripeljete drugega dojenčka. Je potem kaj čudnega, če se ne obnaša tako, kot ste pričakovali? Predstavljajte si zdaj, da prav ta sprememba izzove njegove izpade in čustveno stisko, vi pa se na to odzovete s kaznijo ali ignoriranjem, namesto, da bi mu pomagali razumeti novonastalo situacijo?
Ne, dragi starši. Ko ima vaš otrok čustveno stisko/izpad/histerični izbruh ali kakorkoli že temu rečete, kazen in ignoriranje nista rešitev. Pomagajte jim razumeti, da jih še vedno imate radi, prav tako kot prej. To jim pokažite z dejanji in razumevanjem. Takrat se morate z otrokom bolj povezati, ne manj.