Epilepsija pri otrocih: diagnoza in zdravljenje

Epilepsija pri otrocih: diagnoza in zdravljenje

V ZDA je epilepsija najpogostejša motnja v delovanju možganov – skoraj 3 milijone Američanov ima postavljeno to diagnozo, od tega 450.000 otrok in mladostnikov mlajših od 17 let.

Približno dve tretjini vseh otrok preraste epileptične napade do obdobja najstništva. Je pa vsekakor pomembno, da starši pomagajo otroku vzdrževati zdrav življenjski slog in redno obiskujejo zdravnika.

O epilepsiji in epileptičnih napadih

Epilepsija je bolezen možganov, ki se kaže kot napad z mišičnimi krči in izgubo zavesti ter nenadoma spremenjenim vedenjem. Napadi so posledica pretiranega električnega proženja v živčnih celicah. Sprožijo jih lahko poškodbe glave in možganov, okužbe, zastrupitve, okvare možganov ob rojstvu. Pogosto vzroka za epilepsijo ni mogoče natančno opredeliti.

Obstaja več različnih vrst epileptičnih napadov. Nekateri so zelo kratki in trajajo le nekaj sekund, medtem ko drugi lahko trajajo tudi več minut. Vse je odvisno od tega, kje v možganih pride do napada in kolikšen del možganov je prizadet.

Če obstaja sum, da ima otrok epilepsijo, ga bo zdravnik napotil k specialistu nevrologu. Diagnoza se postavi, če je imel otrok en napad ali več, če obstaja velika verjetnost, da bo še prišlo do napada in če napad ni bil posledica kakšnega drugega zdravstvenega stanja, kot npr. diabetesa ali težke okužbe.

Epilepsija se pri vsakem otroku kaže različno in je odvisna od:

  • starosti
  • vrste napada
  • odziva na zdravljenje
  • morebitnih drugih zdravstvenih stanj oz. obolenj

Nekateri lahko epileptične napade uspešno nadzirajo z zdravili in jih sčasoma povsem prerastejo. Pri drugih pa se lahko napadi pojavljajo vse življenje.

V zadnjih letih je bil narejen pomemben napredek v zdravljenju epilepsije. Pojavila so se nova zdravila, številna so še v fazi testiranja. Za tiste, ki imajo napade kljub zdravilom, so na voljo tudi alternativne oblike zdravljenja. Zelo uspešna je ketogena dieta.

Postavitev diagnoze za epilepsijo

Diagnozo postavi nevrolog, glede na znake in simptome. Vsak otrok še brez postavljene diagnoze, ki doživi nenaden napad, potrebuje takojšnjo zdravniško oskrbo. Kontrolo opravi otrokov pediater. Če se napad ponovi, se otroka napoti k pediatru nevrologu. Pri postavljanju diagnoze so pomembni naslednji dejavniki:

  • natančna družinska anamneza: vprašanja glede nosečnosti in samega poroda, pojav epilepsije pri družinskih članih ali sorodnikih, ali je imel otrok visoko vročino, poškodbo glave in /ali obdobja strmenja v prazno, nezbranosti, zadrževanja diha
  • natančen opis napada: ljudje, ki so bili ob napadu prisotni, naj čimbolj natančno opišejo dogajanje
  • fizični pregled, kjer se oceni nevrološko, srčno in mentalno stanje otroka
  • krvni test, da se odkrije morebitne vzroke in / ali druge bolezni
  • računalniška tomografija (CT), s katero se pogleda, če je epileptični napad posledica nevrološke poškodbe ali bolezni
  • elektroencefalogram (EEG) lahko pokaže tveganje za ponovni napad in pomaga določiti vrsto napada
  • magnetna resonanca (MRI), ki prikaže sliko glave in možganov in pomaga locirati, kje v možganih je prišlo do napada

Po opravljenih pregledih, testih in opazovanjih zdravnik postavi ali ovrže diagnozo.

Ko je diagnoza za epilepsijo postavljena

Ko je otrok diagnosticiran z epilepsijo, je zelo pomembno, da starši sodelujejo z zdravnikom, da se določi točen tip epilepsije in izbere ustrezno zdravljenje. Ker do napadov ponavadi ne pride pred očmi zdravnika, morajo starši natančno opazovati otroka in poročati o vseh nenavadnostih in odklonih vedenja. Za spremljanje poteka bolezni so nujno potrebni koledarčki, knjižice ali beležke, v katere bolnik ali starši zapisujejo, kdaj in kakšen napad je bolnik imel.

Zdravljenje epilepsije

Zdravljenje se ponavadi prične z zdravili. Treba pa se je zavedati, da je epilepsija zelo zapletena bolezen in da je vsak otrok zgodba zase. Otroci reagirajo različno na zdravila, zato ne obstaja univerzalna terapija.

Protiepileptično zdravilo mora ustrezati potrebam posameznega bolnika. Odločitev, katero zdravilo bo zdravnik predpisal in v kakšnem odmerku, je odvisna od večih dejavnikov (vrsta in pogostost napadov, starost in življenjski slog osebe, morebitne druge bolezni in zdravila, neželeni učinki). Včasih traja kar nekaj časa, da se najde ustrezna terapija.

Protiepileptična zdravila epilepsije ne morejo pozdraviti, lahko pa pomagajo nadzirati napade. Učinkujejo tako, da zmanjšujejo povečano vzdraženost nevronov, s čimer se zmanjša verjetnost nastanka napada. Da bi bila zdravila učinkovita, je treba vzdrževati njihovo stalno koncentracijo v telesu. Zato je zelo pomembno, da jih bolnik jemlje redno.

Ocena:
[Skupaj: 3 povprečno: 5]

Morda vas zanima tudi ...

Dodaj odgovor