Napeti odnosi med sorojenci in energetska izčrpanost

Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Pišeta psihologinja Lea Beznik in socialna delavka Nina Beznik
Povezava s sorojenci je res dragocena in pomembna popotnica za življenje. Nagajanja, borbe, prepiri, kdaj pa kdaj tudi nedolžni pretepi, so povsem normalen in celo zaželen del odnosov med sorojenci. Ampak včasih gredo stvari predaleč in prepiri in nesoglasja niso več tako zelo nedolžni. Veliko močnih prepirov, celo hudih pretepov, nagajanj in ljubosumja med sorojenci izhaja iz pomanjkanja energije. Sorojenci se imajo pogosto zelo radi in njihovo vedenje ni povezano z ljubeznijo.
Na primer: starejši otrok ima mlajšega neskončno rad, ampak v sebi čuti tudi nekakšno jezo nanj. Otrok ne ve, kaj točno ga jezi, samo čuti, da mu gre bratec ali sestrica na živce. Čeprav morda mama že prej ni imela prav veliko energije, ampak je bila vsaj vsa zanj, sedaj mu jo pol, lahko pa še več, »ukrade« mlajši brat ali sestra. Lahko je seveda tudi obratno ali pa sta oba enako jezna drug na drugega. Do te jeze pride, ker otroka čutita, da sta dobila premalo starševe pozornosti, ljubezni, časa, torej energije. Ni pa nujno, da otrok vedno reagira z jezo. Lahko je zelo jokav in s tem, ko se nam zasmili, skuša »premagati« sorojenca za našo pozornost, lahko pa tudi s pretiranim stiskanjem, objemanjem ali ljubkovanjem.
To je podobno, kot če bi mama imela slastno žemljico, ki jo ima otrok tako rad in ki jo tako zelo potrebuje, da se nasiti. Prej, ko je bil sam, je bila ta žemljica samo zanj, lahko je bila majhna (mama morda ni imela veliko energije), ampak je bila vsa zanj. In sedaj mama to žemljico razdeli na pol. Če tako pogledamo, je povsem normalno, da je otrok jezen in da mu to ni prav. Pomembno je, da se starši znamo toliko energetsko okrepiti, da bi imeli dovolj energije za oba oziroma vse sorojence, torej za vsakega svojo žemljico in še več, če bi slučajno kdo od njih zahteval še.
Ker nas niso učili, kako pridobiti osnovno, življenjsko, zemeljsko energijo, smo takrat v paniki, ker otrokom enostavno ne znamo zagotoviti tega kar potrebujejo, a v sebi se zavedamo, da je to naša naloga in odgovornost. In ker ne znamo priti do energije, hočemo »utišati« otroka in umiriti njegovo vedenje. Kot bi se otrok jokal, ker je dobil premalo za kosilo in je še lačen. Če mi v hladilniku ne bi imeli nič, kar bi mu lahko ponudili, bi ga najverjetneje začeli prepričevati, da je dovolj pojedel ali pa se jeziti nanj zakaj »teži« in zakaj je tečen. Morda bi nam bilo težko priznati in iskreno povedati: »Žal nimam več, nisem imel/-a dovolj hrane, da bi pripravil/-a toliko, kot ti potrebuješ. Potrudil/-a se bom, da najdem način, da pridem do več hrane.«
Marsikateri starši bi dali desno roko, da delajo pošteno in da vsakemu otroku namenjajo »pol-pol« pozornosti, časa, ljubezni in ne razumejo, zakaj pride do jeze in napetosti. To je seveda lepo in prav, da smo pošteni, ampak kaj, če je eden od otrok energetsko bolj zahteven in potrebuje več. To je tako, kot bi obema otrokoma dali kos kruha. Eden bi se od njega najedel, drugi pa bi pojedel povsem isto, a bi bil še vedno lačen. In potem bi videl, da je drugi sit in bi v sebi razmišljal, da mlajšemu so zagotovo dali več, če je že sit, njega imajo torej zagotovo raje. Vsi otroci potrebujejo ogromno energije za telesni in psihični razvoj, a je pomembno, da smo pozorni, da v zahtevnosti obstajajo med njimi razlike.
- Telesni znaki kot posledica stresa in čustvovanja tekom epidemije - 20. 4. 2021
- Učne stiske pri otrocih in mladostnikih - 19. 4. 2021
- Stiske staršev in kaj lahko naredimo? - 19. 4. 2021