Hojica ni dobra odločitev
Potem ko se otrok nauči plaziti in stabilno sedeti, se prične počasi postavljati na noge. Najprej se z obema rokama drži za pohištvo, potem pa sčasoma lahko stoji brez opore. Kmalu bo pripravljen na prve samostojne korake.
To se najpogosteje dogaja med 14. in 16. mesecem starosti, v tem obdobju tudi največ otrok shodi, manjše število prej ali kasneje.
Zaradi neznanja ali neučakanosti nekateri starši svoje otroke postavijo v hojico, da bi se tako čim prej naučil hoditi, kar pa samo upočasni in ovira normalen motorični razvoj otroka. V hojici otrok z opiranjem na prste nepravilno hodi in tako formira napačni vzorec hoje. Včasih se zaradi uporabe hojice pojavijo deformacije stopal in hrbtenice, saj otrokove mišice še niso pripravljene na vzravnano držo. Prav tako nima priložnosti vaditi ravnotežja in pravih reakcij pri padcu, kar se bo pozneje odrazilo na nespretnosti pri hoji in padanju, brez da bi glavo zaščitil z rokami.
Otrok bo shodil, ko bo dovolj zrel in bo “natreniral” vse potrebne elemente za samostojno hojo. Naučil se bo dvigovati iz klečečega položaja s pomočjo pohištva, hoditi ob njem najprej s pomočjo obeh rok in nato z eno. Pomikal se bo bočno, z nogo do noge in pri tem prestavljal težo, in šele potem bo začel postavljati nogo pred nogo. Če bo v tem času želel priti do nečesa, se bo do tja odplazil, saj mu to omogoča popolno samostojnost v gibanju.
Vse to traja nekaj mesecev in vsak otrok ima svoj ritem dozorevanja. Če otroka peljete za roko, preden je dobro osvojil hojo, boste ovirali vzpostavljanje stabilnosti. Še huje. Če ga držite za obe roki, visoko nad glavo, mu ramena postavljate v položaj, v katerem so kite pretirano raztegnjene, kar destabilizira sklepe. Zaradi premajhne zrelosti kosti lahko zaradi otrokove teže nastanejo deformacije kolen in stopal.
Prezgodnje postavljanje na noge je nekoristno in škodljivo. S tem, da otroka postavimo v hojico ali podobne naprave, otroka prikrajšamo za nujno potrebne izkušnje, ki ga pripravljajo na samostojno hojo.