Premik je gradnik uporabe samega sebe
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Da boste lažje razumeli spodnji zapis, vam svetujemo, da preberete še oba predhodna:
- Delamo eno, govorimo drugo, ob tem čutimo tretje
- Premik je generator čutenja
- Prostor v premik polja umiritve ob otrokovem joku
- Izkušnje, ki tvorijo informacije za razvoj
- Mamine dlani
- Osnovnih 10 korakov RFP® Razvojnih Funkcionalnih Prijemov pedokinetike®
Piše Andreja Semolič
Ko se premikamo se nenehno prepletamo z gravitacijo. Rodimo se opremljeni s tako imenovanimi preživetvenimi refleksi, ki so aktivni tisto sekundo, ko zapustimo maternico. Ti isti refleksi poskrbijo tudi za to, da se prerinemo na ta svet. Poskrbijo takoj, da se vitalna življenjska sila aktivira in sinhronizira na delujočo silo težnosti. Poskrbijo tudi, da se “prerinemo” ali dobesedno”porinemo” naprej skozi razvojne izzive in dane naloge življenjskega razvojnega procesa.
Senzorni receptorji v ušesih se aktivirajo in spodbujajo CŽS (centralni živčni sistem) k zaznavanju pozicije glave v prostoru, kar vodi k povezavam različnih delov možganov kot tudi vzdolž hrbtenice.
Senzorni impulzi očesa, ušesa, mišičja in sklepov se potrebujejo ujemati z vestibularnim inputom, preden gre informacija v procesiranje usklajena in kot učinkovita.
V primerih, kadar ne razlikujemo, kdaj je otrok nečesa zares zmožen in pripravljen. Kdaj je predvsem biofiziološko in kognitivno tudi pripravljen in ne kaj in kdaj mi to pričakujemo ali želimo. Takrat povsem nevede in nehote pomagamo preveč in prehitro ali spodbujamo preveč ali premalo počakamo, pričakujemo takoj in ne upamo dovolj, da zares zmore že sam ali pa menimo, da bi že nekaj zmogel, a ne vidimo, da dejansko še ni zrel za to.
V vseh teh primerih ne pride do potrebnih izkušenj in zato morda nikoli ne opravi vseh kompletnih procesov polnega razvoja vestibularnega sistema.
Kateri primeri so to?
- Kadar starši ali skrbniki ne dovolimo ali ne omogočimo dojenčku dovolj časa na tleh, da sam raziskuje na trebuhu zagone premikanja in naravne impulze.
- Kadar imamo starši ali skrbniki potrebo prehitro pomagati pri podvigih premikanja na tleh, pomagati pri vzpostavljanju sedenja in hoje.
- Kadar se navdušimo nad nečem pred otrokom.
- Kadar govorimo in ogovarjamo preveč.
- Kadar predlagamo, kam naj gleda, kaj naj opazi, kaj naj ponovi za vami.
Otrok potrebuje, da mu sledimo in se nanj odzivamo in prepuščamo njemu trenutke odkritja, navdušenja. Mi mu le reflektiramo, ga občudujemo in se predvsem znamo tudi umakniti, da naredimo prostor za njegovo akcijo in komunikacijo. Brez teh korakov so preživetveni refleksi nedozoreli in kot taki lahko polovično vklopijo vestibularno sposobnost, da procesira in jih izkorišča v svoji polni meri.
Pomeni to, da bi se zanašali na zvočne informacije/vibracije, ki jih sprejemamo. Jih ne izkoristimo v celoti, za kar pravzaprav so del razvoja in predstavljajo gradnike tega, kako se razvijamo v uporabi samega sebe.
Gre za pomankanje integracije preživetvenih refleksov – nekateri jim rečejo tudi primitivni refleksi. Ta proces razpolovi gradnjo samega sebe. Otrok razvije težave pri razlikovanju zvokov v prostoru in govoru.
Vezano na problem, ta razpolovljeno učinkovit proces znižuje tudi imunski sistem, kar otroka naredi plašnega in nezaupljivega do raznolikosti pojavnega življenja, kot tudi botruje raznim infekcijam, alergijam, epileptičnim napadom.
Pomembne razlike so tudi, s katerim ušesom otrok posluša in vleče zvoke, govor. Na katero uho se zanaša. Leva hemisfera sprejema zvoke direktno od desnega ušesa in desna hemisfera bolj direktno od levega ušesa. Leva hemisfera ima področje za govorno jezikovne procese.
Ko dojenček začne poslušati , se bo naravno obračal z desnim ušesom, ki je dovzetnejše na intenzivnost, jakost, frekvenco, ritem, pretočnost delov zvoka in glasovno zaporedje.
Novorojenček preprosto ve, kako naprej. To lahko preverite v tem čudovitem posnetku, ki ste ga verjetno tudi že videli. Morda ga zdaj pogledate iz drugega zornega kota in prepoznate vitalno silo v rojenem človeku. Lahko si predstavljate, da se izkoristek danih – vrojenih preživetvenih refleksov prepolovi, kadar otroka držimo vznak in mu potisnemo dojko v usta.
Andreja je mati dveh najstnic. Zagovornica otrokove proste igre in humanega razvoja. Predstavnica novih drugačnih načinov in pogledov na razvoj, preko katerega se oblikujemo v svoje bistvo. Spremlja razvoj številnih otrokv Sloveiniji in tujini. Razvojni koncept pedokinetika je mnogim otrokom dodal možnost, da so zlezli na višjo razvojno stopnjo, shodili in drugo, kljub temu, da so bili za to izgledi minimalni ali praktično nemogoči.
Več na: pedokinetika.si
- Pedokinetika – pomen izkušenj, ki jih nabirata dojenček in starš skozi dnevno dinamiko - 28. 5. 2019
- Sesanje in duda – Da ali Ne? - 27. 5. 2019
- Premikanje dojenčka – joj, kaj pa glava? - 2. 3. 2018