Izkušnje, ki tvorijo informacije za razvoj
Ta prispevek je del projekta Odgovorno starševstvo.Povezava do FB skupine >>> FB skupina Odgovorno starševstvo
Da boste lažje razumeli spodnji zapis, vam svetujemo, da preberete še oba predhodna:
- Delamo eno, govorimo drugo, ob tem čutimo tretje
- Premik je generator čutenja
- Prostor v premik polja umiritve ob otrokovem joku
Piše Andreja Semolič
Kako doživljamo polja premikanja in posledično aktivacije v smeri uglaševanja in zadovoljstva zavisi od prejetih informacij, ki jih zaznavamo skozi relacije in odnose. Zdaj poznamo, da je tu polje koherentnnih vibracij in na drugi strani polje inkoherentnih vibracij.
Gre za dejanske premike skozi ta polja, preko premika fizične akcije v interakcijo s samim seboj, med osebno in z okoljem.
To predstavlja doživete izkušenje uravnavanja spremenjenga težišča. V tem izkušanju se vzpostavlja koherentnost in sinhroniziranje med srcem in možgani.
Kadar je dojenčku omogočeno premalo lasntnega premikanja in preizkušanja, se izkušnje povezujejo v okrnjeni meri. Tu je moment, ki je odločno odvisen od starša, kako ponudi otroku izkušnjo, ki jo potrebuje, da se razvije v vsej dani meri. Ker gre za sočasen proces razvoja otroka in starša in gre za sinhronizacijo v odnosu ali uglaševanje starševe inkoherentnosti/koherentnosti z otrokovo koherentno avtentično vibracijo, je tu potreben čas in staršev zaveden premik v tej smeri.
Ena prvih nalog starša je, da se upočasni. Da se trudi opazovati otroka, ga počakati, kolikor je potrebno. Manjši kot je otrok več časa potrebuje. Nikakor pa tu ni prostora za navodila, postopke ali vaje. Dejansko gre za vseživljenjski odnosni razvojni proces, ki je dinamičen.
Otrok se ob vznemirjenem staršu in njegovem energijskem stanju vznemirjenega telesa (inkoherentno stanje) ne more pomiriti, kljub starševi srčni želji in vsemogočim poizkusom, ki jim v praksi rečemo shut down metode. Lahko ga tako vedno utišamo, a tu ni polja vzpostavljene koherentne vibracije. Zrastemo tudi skozi inkoherentno polje. Nemirnost in odvisnost od zunanjih dejavnikov, da se umirimo nam postane prav domače.
Ali je to koherentno ali inkoherentno, v vsakem primeru se otrok sinhronizira na starša. Zato je ob inkoherentnem vibracijskem polju starša otrok še bolj vznemirjen, postaja tog, jezljiv, uporniški in zakrčen, navkljub starševi neizmerni želji, da otroku pomaga in ga dejansko tudi rešuje.
Premalo izkušenj uravnavanja spremenjenga težišča ali premalo izkušenj uravnavanja s premikanjem samega sebe do vzpostavljenega ravnovesja na eni strani in na drugi strani nenehna starševa skrb, da je otrokovo telo čim bolj vzravnano, ravno ali v poravnanih položajih, botruje temu, da so otroci zaprtih dlani ob vsakem naravnem izzivu premika. Ob tem jočejo. Vsak nestabilen položaj pa predstavlja problem.
V teh primerih dojenčki potegnejo skupaj lopatici, kar povleče nazaj tudi komolce. To pa se navzven vidi, kot dvojni w z rokami, kot superman poza in kot potegnjeni prsti na stopalih, vse, še tudi takrat, ko že hodimo. Zato je uvid in zavedanje, kako sami tvorimo otroku oporo in izkušnjo premikanja, kot tudi to, kako se skupaj z njim premikamo, pomembno spoznanje, ki nosi ključ do zdravega in izpolnjujočega odnosa.
Preverimo se lahko ali upoštevamo otrokove pesti, potegnjeni lopatici nazaj in skupaj, dvignjena ramena v vzravnavi?
Ali upoštevamo odsotnost bočenja hrbtenice, stiskajoče prste na stopalih in navznoter potegnjen stopalni lok?
Vedno lahko vzpostavimo takšno OPORO in nudimo dovolj ČASA, da se otrokov živčni sistem sploh lahko odzove in uravnava napetosti v delujočih mišicah povsem spontano.
Kadar vse to prezremo, kadar sami popravljamo otrokov položaj in kadar otroku ne nudimo dovolj ODZIVNEGA ČASA, se napetosti v otroku le kopičijo. Njegova vibracija je vse bolj nekoherentna. Pogosto so mišice, ki po naravi skrbijo za iztegovanje preveč vzdražene ali pa se prehitro odzovejo in tudi takrat, ko to iz optimalne biomehanske osnove gibanja in kinetične verige ni potrebno.
V sebi tako hranijo nepotrebne količine napetosti. Po drugi strani mišice, ki skrbijo za upogibanje ostajajo neaktivirane. Do njihove aktivacije ne pride, ker živčni sistem ni zaznal dovoljšne spremembe, da pošlje signale, ki uravnavajo in gradijo optimalno mišično delo.
Ko se dovolj zanimamo za drugačno delovanje in smo pripravljeni opazovati otrokove reakcije in upoštevamo povsem biofiziološke zakonitosti razvojne gradnje procesov, ki človeka oblikujejo v samostojno bitje, znamo takoj udejaniti ravno pravšnjo oporo in podporo, kot jo v danem trenutku naš otrok potrebuje. Tudi vemo, da se le ta nenehno spreminja in nam je jasno, da gre za dvosmerni proces na katerega vpliva mnogo dejavnikov. Šele takrat lahko stopimo iz rutinskega dela negovanja ali mehanično izvedenih prijemov, kjer se izgublja ta odnosno procesni del sinhronizacije, ki aktivira v obeh, tako otroku kot staršu samoregulacijski mehanizem.
Znamo počakati, smo strpni, verjamemo, da bo in vsakokrat znova opazimo najmanjše poti samorazvojnih podvigov. Le ti niso nikdar primeljivi z ničemer drugim kot le z dejanskim odnosom in načinom vstopa nas samih v otrokov svet. V njegov jasen in čist svet vibracij ali koherentnosti in uglašenosti. Nekateri povejo, da so dojenčki vsi zen mojstri.
Andreja je mati dveh najstnic. Zagovornica otrokove proste igre in humanega razvoja. Predstavnica novih drugačnih načinov in pogledov na razvoj, preko katerega se oblikujemo v svoje bistvo. Spremlja razvoj številnih otrokv Sloveiniji in tujini. Razvojni koncept pedokinetika je mnogim otrokom dodal možnost, da so zlezli na višjo razvojno stopnjo, shodili in drugo, kljub temu, da so bili za to izgledi minimalni ali praktično nemogoči.
Več na: pedokinetika.si
- Pedokinetika – pomen izkušenj, ki jih nabirata dojenček in starš skozi dnevno dinamiko - 28. 5. 2019
- Sesanje in duda – Da ali Ne? - 27. 5. 2019
- Premikanje dojenčka – joj, kaj pa glava? - 2. 3. 2018